Na tej strani bomo zapisovali razne zgodbe o naših lovcih in lovu.
O puški, nje razvoju in nabojih
(Gradivo za lovski izpit za leto 1964)
Ker je izgubil fračo je v srednjem veku neki puškar izumil puško. Ker je bil puškar-zato ime puška. Puškar pa je bil zato, ker je delal puške. Smodnik je izumil neki menih, ker pri lovcu ni dobil brezdimnega. Že mnogo prej so smodnik izdelovali Kitajci, ki pa v novejšem času delajo atomske bombe. Po potrebi, seveda.
Smodniku pravimo tudi “purfel”, ker na prostem zažgan pravi “puff”. Puški pravimo tudi pokalica, zato ker poči. Ni pa vse puška kar poči in tudi vsaka puška ne poči. Prve puške so “basali” od spredaj, zato ime “forderlader”. Ker pa je to nemška beseda, so zavedni slovenski lovci prepustili take puške “raubšicem” in si kupili prelamače. “Raubšic” je tudi nemška beseda, zato so slovenski lovci pustili tudi njim, da so delali kar so hoteli.
Prelamača je puška, ki se prelomi, če s kopitom pobijaš obstreljenega zajca. Taka puška je imela tudi peteline, zato se ji reče tudi petelinka. Ker pa je bilo v naših lepih gozdovih vedno manj petelinov, so naši lovci tudi te pobrali “raubšicem” in z izkupičkom kupili “hamerles” puške. Hamerles pa zato, ker nimajo petelinov. Peteline pa imajo v današnjih časih pri nas inozemski gosti in jih streljajo z “Brovningi”. Brovning pa je že mitraljez. Med vojno so tuji turisti streljali pri nas z mitraljezi tudi po partizanih. Ker pa so pri nas sedaj partizani zaščiteni, tuji lovski turisti streljajo z Browningi peteline, divje in domače race, fazane in fazanke, ter na pogonih tudi slovenska brakirje, ki niso zaščiteni.
V preteklih časih so imeli dobre in slabe puške. Sedaj imamo predvsem drage puške. So tudi puške risanice na kroglo. Risanice pa zato, ker jih marsikateri slovenski lovec ni videl drugače kot narisane.
Za kroglo so najprej uporabljali želod, ker pa je taka gladka krogla imela slab učinek so želod do polovice olupili in tako dobili kroglo z delnim ali “H” plaščem. Tak želod je posebno dober za divje prašiče, če je pa popolnoma olupljen pa tudi za domače. Ker pa domač prašič ne spada v lov, za nas lovce ni zanimiv, vsaj dokler je živ, razen tistega, ki visi v “raufkamri”. Imamo pa še “SS” krogle, ker so jih uporabljali tudi esesovci. Ker želod ne obrodi vsako leto, suh pa je nerazanten, izdelujejo sedaj krogle iz svinca in drugih kovin. Take krogle so visoko razantne, zlasti če z njimi streljamo visoko v hribih. Razanca je tujka in zato za slovenskega lovca nezanimiva. Važno je, da poči, še boljše pa da ne, ker se potem ni treba samo izgovarjati…
Za krogle imamo tudi puške repetirke. Repetiraš lahko sicer tudi s porcijo pri vojakih (kovinska posoda za hrano), toda taka porcija ni repetirka…taka porcija je pa končno vojaško orožje in ne spada v lov…
Pa dober pogled!
Zapis posredoval: Jože Plankar
Mi smo lovci zgodaj vstali
Fr. Bazilij, Tonček iz Potoka, mladinska povest
Odlomek iz povesti opisuje lovsko izkušnjo Pintarjevega Tončka iz Potoka (Stična). Za branje klikni na zgornjo sličico!
Prometna nesreča v kateri se je smrtno ponesrečil stiški lovec Milan Končina
Smrtna avtomobilska nesreča na Dolenjskem
Nenavadna katastrofa mladega trgovca—Vmegli zavozil na rob ceste in se zadušil pod prevrnjenim avtomobilom—Globok vtis v krogu neštetih znancev
Stična, 31. avgusta 1930. Na tragičen način se je sinoči ponesrečil izvozni trgovec Milan Končina iz Stične. S svojim avtomobilom se je na povratku s trgovskih posIov malo pred svojim domom prevrnil in ga je vozilo pokopalo pod seboj. Niti najvestnejša pomoč zdravnika, ki je bil kmalu po nesreči na kraju nezgode, ni mogla ponesrečenca obuditi več k zavesti.
Podrobnosti o tragični nesreči so naslednje. V soboto zvečer je bil Milan Končina v gostilni svojega svaka Toneta Rojca v Stični pod Ivančno gorico. V družbi so se menili o lovu na jereba, na katerega so nameravali v nedeljo zjutraj. Med povabljenimi gosti je bil v družbi tudi neki lovec iz Ljubljane. Ker so nameravali danes že zarana z doma, je prepeljal Končina z avtomobilom gosta že pred pol deseto uro na svoj dom v Gorenji vasi, oddaljeni par minut od stiške železniške postaje. Ker pa je imel še nujen trgovski opravek v bližnjih Velikih Lesah pri Krki, se je še sam popeljal tja in se kmalu zopet vračal proti domu.
Nekako ob pol 23. so prebivalci Gorenje vasi in iz Muljave se vračajoči okoliški fantje čuli neprestano trobenje avtomobilske hupe. Ker signal ni pojenjal, so domnevali, da se je zgodilo kaj hudega in so šli na kraj, odkoder je prihajal znak. Nekako 1 km pred Gorenjo vasjo so naleteli na levi strani tik ob cesti v detelji prevrnjen avtomobil s prižganimi lučmi. Takoj so spoznali v vozilu avtomobil Milana Končine. Vzdignili so vozilo, pod katerim je ležal Milan Končina nezavesten. Takoj so hiteli obvestit domače, ti pa so šli po zdravnika dr. Fedrana na Hudo pri Ivančni gorici. Med tem so poskušali nezavestnega, ki je kazal le malo znakov življenja, z umetnim dihanjem obuditi k zavesti, misleč, da se je le težje udaril, ker ni na telesu bilo videti nikakih krvavih poškodb niti prask. Kmalu se je pripeljal na kraj nesreče tudi zdravnik, ki je nadaljeval z umetnim dihanjem in dal poškodovancu več injekcij. Vendar ponesrečenca niso več obudili. Prepeljali so ga na njegov dom in ga tamkaj položili na mrtvaški oder.
Kako se je nesreča dogodila, ni mogoče točno dognati, ker se je Končina vozil v avtomobilu sam in tudi v bližini nesrečnega mesta ob času katastrofe ni bilo nikogar. Skoro gotovo je biI vzrok nesreče prah in pa gosta megla, ki je tisti čas ležala nad pokrajino 1 m visoko, da je bilo težko razločiti cesto od zaprašenega polja desno in levo. Tako se je bržkone Končina zmotil in kljub temu, da je imel na svojem avtomobilu dobre luči, zavozil na levo ob rob ceste, kjer se je vozilo prevrnilo in ga pokopalo pod seboj. Volan z gumbom za signal je ponesrečenca pritisni! na grlo in tiščal ob tla tako dolgo, da ga je zadušil. Tako je tudi hupa dajala signal, dokler niso prišli ljudje in vozilo vzdignili. Skoro gotovo si je Končina zlomil tilnik ali pa se je do nezavesti udaril, ker bi se bil sicer lahko izkopal in si pomagal izpod lahkega vozila.
Avtomobil znamke BMW si je Končina kupil baš pred enim mesecem, ker ga je nujno potreboval za svoje lepo razvijajoče se podjetje, in se je z njim ponesrečil na svoji lastni njivi.
Milan Končina, ki je bil rezervni poročnik, je dobil pred dnevi povabilo, da se udeleži prevzema nove zastave svojega polka. Nameraval se je v torek odpeljati v Beograd in je pripovedoval svojim znancem, da se zelo veseli tega dogodka.
Pokojnik je bil star šele 32 let. Pred 7 leti se je poročil s potomko znane Rojčeve rodbine, sestro ge. Slamičeve iz Ljubljane. Mlada žena pa je kmalu po porodu umrla in Končini zapustila sinčka Milana, ki mu je nesreča sedaj ugrabila še očeta. Pokojnik je bil edini sin znanega veleposestnika Ivana Končine in je med prebivalstvom, posebno še v trgovskih krogih uživa splošno priljubljenost. Kot dobrega in značajnega moža so ga imeli vsi radi, ki so ga poznali, in so z veseljem iskali njegove družbe. Ves je bil v trgovini, ki se mu je zadnja leta najlepše razvijala; poznan in priljubljen je bil tudi med lovci, ki so ga vedno radi imeli na lovih v svoji sredi.
Truplo pokojnika bodo prenesli iz domače hiše v Gorenji vasi na farno pokopališče v Stični v torek ob pol 10. dopoldne.
Velike množice ljudi so hitele danes ves dan k pokojnikovi hiši, da se poslove zadnjikrat od tako nesrečno umrlega znanca in prijatelja. Polno avtomobilov se ustavlja pred njegovo hišo. ker nešteto je prijateljev od blizu in daleč, ki bodo Milana Končino le težko pogrešali in nikoli pozabili. Nesrečnemu očetu, ki mu je usoda ugrabila sina edinca, pokojnikovemu edinemu sinčku in trem žalujočim sestram, ki jih je zapustil za vedno, izrekamo iskreno sožalje. Milanu naj bo lahka domača zemljica in med nami ohranjen časten spomin.
Tragična prometna nesreča lovca in starešine LD Stična Osvalda Fačinija
DVA MRTVA OB PREHITEVANJU
Delo, Ljubljana, 1. februar 1962. Nocoj ob 17.20 se je na Dolenjski cesti med hišnima številkama 33 in 35 zgodila huda avtomobilska nesreča, ki je terjala dve smrtni žrtvi dve osebi pa so s hudimi poškodbami prepeljali v bolnišnico. Ob tej uri je vozil po cesti avtobus Ljubljana-Transport 42-14, ki ga je hotel prehiteti osebni avto z registrsko številko LJ-33-83. Prav ob prehitevanju pa je le temu z veliko hitrostjo pripeljal nasproti kombi LJ-143-85. Trčila sta neposredno drug v drugega in posledice so bile strašne. Voznik osebnega avtomobila Osvald Fačini in njegova žena Pavla iz Ivančne Gorice sta bila mrtva, medtem ko so voznika kombija Eda Cvetežarja in sopotnico Marjeto Dekleva hudo ranjena odpeljali v bolnišnico. Gmotna škoda na avtomobilih je velika, medtem ko na avtobusu ni bilo hujših poškodb.
Kratka zgodovina Mostarjevega mlina v Gorenji vasi — prej Undrov (Skrunov mlin)
Alojzij Mostar, član naše LD od leta 1970 do 2020.
Mlin stoji na spodnjem delu vasi na stranskem toku Višnjice; skupaj z žago venecijanko je spadal k Skrunovi domačiji iz Gorenje vasi. Takratni lastnik Ivan Končina (+ 1936) je leta 1929 celoten kompleks (s hišo št. 4, tedaj št. 14) prodal Alojzu Mustarju (1909—1966) iz Bojanjega vrha, po njem pa je mlin z žago in posestvom podedoval njegov sin Alojz, hišo št. 4 pa drugi sin. Mlin je bil leta 1895 nazadnje prenovljen.
Glede na ustrezen padec je vodna moč vrtela 5 koles na lopate, od tega tri kamne za belo, zmesno in krmilno moko, kolo za stope s šestimi stopniki ter kolo za žago venecijanko. Ob normalni gladini vode so zmleli dnevno povprečno 150kg krušnega žita in 200kg koruze ter ostopali 2 do 3 mernike kaše, na žagi so izžagali do dva kubična metra hlodov. Žaga je obratovala do leta 1955, mlin pa do leta 1965, nato pa samo še za domačo rabo.
K mlinu spada blizu 3ha obdelovalne zemlje, od tega je 1.8ha travnika vključeno v posestvo Ljubljanskih mlekarn. Nedavno so redili po dve do tri plemenske svinje, dve do tri krave za mleko in konja. Zdaj je gospodar zaposlen kot šofer v Mesariji Stična, obenem pa dvakrat letno dopita po 20 do 22 telet na težo 220 kg v kooperaciji s Kmetijsko zadrugo Stična.
Franjo Kozelj, lovec, pisatelj, pesnik, glasbenik
Leta 1972 je prišel službovat za šefa železniške postaje v Ivančni Gorici Haložan Franjo Kozelj. Bil je lovec in se je takoj včlanil v našo lovsko družino. Naš član je ostal tudi potem, ko se je preselil v Ljubljano vse do svoje smrti leta 1999, čeprav mu je bolezen že nekaj let prej onemogočila lovsko delovanje. Bil pa je tudi pisatelj, pesnik in glasbenik. Snov za pisanje je zajemal iz svojega življenja, zato je razumljivo, da se med njimi najdejo tudi lovske zgodbe in celo pesmi. Leta 2009 je izšla obširna monografija z naslovom Franjo Kozelj, Pesem haloškega klopotca, kjer je na 600 straneh opisano življenje in delo Franja Kozelja, vsebino pa je zbral in uredil Anton Gričnik. Gradivo na tej strani je povzeto iz omenjene knjige.
Odlikovanj in priznanja, ki jih je dobil kot član naše družine.
Pojdi v gozd
Ko se naveličaš mesta,
v gozd naj te odpelje cesta,
tiho se mu približuj,
spoštovanje mu daruj.
Tam domujejo živali,
Srnice in zajčki mali,
Medved-hlačar in lisice,
In igrive veverice;
Kune, polhi, kanje, šoje
Se videvajo po dvoje,
tudi mati ježevka
ob stezici zašušlja.
V gozdu najdeš sto rastlin,
Rože, gobe, šop malin,
Borovnice temno modre,
Jagode rdeče, drobne.
Ko boš trudna, žalostna,
V gozd naj cesta te pelja,
Gozd te sprejme ob dobravi,
Srčne rane ti ozdravi.
Gozd je višek vseh čudes,
Sličen mitu iz nebes!
(Vir: Franjo Kozelj, Pesem haloškega klopotca)
Tragična usoda lovskega čuvaja
Dokument, ki ga predstavljam v tem prispevku je bil last gospoda Franca Trunklja, doma iz Orlake pri Sela Šumberku. Po domače se je reklo pri Zadenških. Priženil se je Franc na Bojanji vrh 16, po domače pri Hribovih, kjer sta z ženo Marijo kmetovala na majhni kmetiji. Med obema svetovnima vojnama je bil postavljen za gozdarsko-lovskega čuvaja v Bojanskem borštu, tedanjem gozdnem posestvu samostana Stična. (glej dokument). V drugi svetovni vojni ni bil udeležen in je ostal doma. Po končani vojni je tedanja oblast podržavila zgoraj omenjeno samostansko posest. “Hribov stric”, pod tem imenom so ga poznali starejši ljudje, pa je v novi državi spet dobil isto službo.
Leta 1947 (točen datum ni znan) je odšel v Grosuplje na Gozdno upravo (ali nekaj podobnega) po prvo plačo. Tam ga je tedanja oblast pridržala za nekaj dni. Zakaj je bil pridržan ni bilo nikoli znano. Po nekaj dneh se je vrnil domov z naročilom, da se mora v naslednji tednu ali dveh spet javiti v Grosupljem. V strahu, da se mu bo kaj hudega zgodilo, je na domačem skednju naredil samomor. Pokopan je na Muljavi.
Vsi zgoraj navedeni podatki so povzeti iz ustnega izročila domačih. Zapisal Jože Plankar
Anton Serafin, cesarsko kraljevi gozdar in lovec
Anton Serafin, rodom iz Italije je dolga leta služboval v Stični kot c. kr. logar. Samo po sebi je bilo umevno, da je bil državni logar tudi lovec. Ko so leta 1898 stiško graščino, kot so takrat rekli samostanskim stavbam, naselili zopet cistercijani, je Anton Serafin do upokojitve služil njim.
Po upokojitvi je kupil hišo na Viru. Pri hiši se je reklo pri Strmecu, mogoče se je tako imenoval prejšnji lastnik ali pa se je hišno ime prijelo zaradi strmega klanca, ki se je pri hiši začel dvigovati proti Stični.
Da je bil anton Serafin spoštovanja vreden človek je videti tudi po objavah o njegovi smrti. Takrat so vest o smrti s kratkim življenjepisom Antona Serafina objavili vsi pomembnejši časopisi, kot je Slovenec, Domoljub, Ameriški slovenec in Laibacher zeitung.
