Odkar živijo ljudje na območju, h kateremu sodi naše lovišče, so v tem lovišču tudi lovili. V vseh obdobjih so tako, kot so zmogli in znali, lovili živali, ki so takrat živele na tem območju.
Naše lovišče se dotika najdišča ene najpomembnejših železnodobnih naselbin v Evropi – Virskega Cvingerja. Železna doba je eno najbolje raziskanih obdobij v naših krajih, a kljub temu je poznavanje takratnega načina življenja razmeroma pomanjkljivo. Med drugim je malo znanega tudi o tako pomembni panogi človeškega udejstvovanja, kot je bil v zgodovini lov. A prav najdbe z Virskega Cvingerja, kosti in orožja izpred približno 750 let pred našim štetjem do začetka našega štetja so najstarejša pričevanja o lovu v našem lovišču in so prispevale omembe vreden delež k poznavanju takratnega lovstva.
O samem načinu lova pa več izvemo iz podob, ki so jih ljudje iztolkli v bronaste plošče, iz katerih so izdelovali situle, pasne spone in še nekatere predmete. Manj kot 20 km vzhodno od našega lovišča so na Molniku našli tako pasno spono z vtolčeno podobo lovca, ki v spremstvu psa z lokom meri na jelena. Na podobni sponi iz Zagorja ob Savi je podoba lovca na konju, ki v spremstvu psa s kopji lovi jelena in košuto. Ponekod lovec kot orožje uporablja tudi sekiro. Značilno za takratni način lova je torej, da so pogosto lovili s psi, kot orožje pa uporabljali predvsem loke, kopja, sulice in sekire. S sulico je lovec zadel v vrat divjadi in jo držal v varni razdalji, potem pa ji s sekiro v drugi roki zadal usodni udarec. Zajce so s posebnimi kiji seganjali v mreže. Najpogosteje upodobljena divjad, ki jo lovijo, so jeleni in divji prašiči. Spono z upodobljenim lovom, verjetno na divjega prašiča, so našli tudi v grobu iz ene od gomil pripadajočih virski naselbini. Žal je tako slabo ohranjena, da psa še nekako prepoznamo, na vepra pa arheologi bolj sklepajo po primerjavi z drugimi upodobitvami. Zanimivo je, da v situlski umetnosti ne poznamo nobene upodobitve lova na zveri.
Na območju našega lovišča nam niso znana pričevanja o lovu iz rimskega obdobja. Pač pa so manj kot 30 km zahodno blizu Trebelnega našli rimski nagrobnik z upodobljenim lovom na medveda. Medveda napada lovec na konju s kopjem. Rimljani so sprva lovili peš, ko pa so zavzemali nove teritorije, so se od podjarmljenih ljudstev naučili tudi njihovega načina lova. Prav od evropskih ljudstev iz mlajše železne dobe naj bi se naučili lova na konjih. Bolj kot sam način je za nas zanimiv njihov odnos do lova. Zanje je bil lov predvsem šport oziroma način telesne krepitve. Kot družba so pojmovali lov kot način zaščite polj in živali pred rastlinojedo divjadjo in zvermi. Po rimskem pravu je bila divjad nikogaršnja lastnina (res nullius), zato jo je lahko uplenil vsak kjer koli in na kakršen koli način. Uplenjena žival je bila last tistega, ki jo je uplenil.
Po velikem preseljevanju narodov so se v naše kraje naselili Slovani s svojo družbeno ureditvijo in pojmovanjem lovske pravice. Njihove velike družine so tvorile zadruge, ki so živele v vaških skupnostih – srenjah. Lovska pravica je bila združena z zemljiško posestjo. Na obdelani zemlji, ki je bila v lasti posameznih družin, so imeli pravico loviti lastniki. Na neobdelani zemlji – v gozdovih in na pašnikih pa vsi člani srenje.
Tako je ostalo, dokler niso našim prednikom zagospodarili tuji fevdalci in jih spremenili v svoje podložnike. V fevdalnem družbenem redu je bil lastnik vsega, kar ni imelo zasebnega lastnika, kralj oziroma vladar. Sklicevali so se na rimsko pravo, po katerem je bila divjad nikogaršnja last, v novem redu torej kraljeva last in z njo si je seveda prilastil tudi lovske pravice. Ko je vladar delil zemljo plemičem, cerkvam in samostanom, je lovsko pravico lahko obdržal. Lovska pravica se je ločila od zemljiške lastnine. Vladar jo je lahko podeljeval podrejenemu plemstvu ločeno od podeljenih zemljišč.
Zemljiški lastniki ozemlja, na katerem je danes lovišče LD Ivančna Gorica, so bili pred letom 1135 v glavnem višnjegorski gospodje, nekaj malega tudi šentviška župnija, po tem letu pa novonastali stiški samostan. Ker je ohranjena ustanovna listina samostana, vemo, da je samostan skupaj z ozemljem dobil tudi lovišča.
Ne vemo veliko, kako je samostan izkoriščal pridobljene lovske pravice. V njihovih ohranjenih urbajih doslej niso našli zaznamkov o lovski tlaki ali dajatvi lovščini, ki jih poznajo nekateri drugi urbarji. Stiški urbarji so ohranjeni šele od leta 1400 naprej in do takrat se je z lovskimi pravicami lahko tudi marsikaj zgodilo, saj so bile te pravice večkrat predmet prodaje med samostani in drugimi zemljiškimi gospodi. Nasploh je bil lov prestižna zabava v domeni gospode in težko si je predstavljati menihe kot sestavni del le-te. Lahko pa je bil del tega opat, ki je bil v starejših obdobjih praviloma plemiškega rodu in je bil bolj gospodarski kot duhovni vodja samostana. Zelo verjetno je prirejal love za plemiške goste. Morda je zato strop v drugem nadstropju stare prelature poslikan z lovskimi prizori, saj je bilo tu gostišče za visoke samostanske goste. Je pa gotovo bila divjačina na jedilniku menihov. Kdo jo je v zgodnejših obdobjih dostavljal v samostan, se ne ve. Morda so imeli ves čas svoje nastavljene lovce. Vsekakor pa je prvi celovit lovski red, ki so ga leta 1711 izdali Kranjski deželni stanovi in z njim nadgradili številne dotedanje lovske postave, določal, da smejo imeti samostani za svoje lovske revirje lastne lovce. Samostanu Stična so jih dovolili šest, drugim samostanom na Kranjskem pa po štiri.
Po marčni revoluciji leta 1848 je bilo odpravljeno tlačanstvo in torej številni privilegiji, ki jih je imelo plemstvo. Tako tudi lovski privilegiji. Lastna lovišča so lahko obdržali le veleposestniki z več kot 115 hektarji strnjene posesti. Preostala zemljišča so združili v občinska lovišča. Občine so jih lahko izkoriščale za lov z lastnimi lovci ali pa jih dajale v zakup. V zakup so jih morale dajati na javnih dražbah. Tak zakup so si lahko privoščili le zelo premožni posamezniki. Da bi lahko lovišča zakupili tudi drugi, so se začeli združevati v lovske klube, lovske družbe in lovska društva. Osnovni pogoj za članstvo v taki lovski združbi je bilo dovoljenje za posest in nošenje orožja – orožni list. Kljub navidezni urejenosti lova pa za ta porevolucijski čas velja, da je bila lovska zakonodaja zelo ohlapna, kazni za nedovoljeni lov mile in zato se je lovilo vsevprek. To se je sčasoma zelo poznalo na divjadi, ki so jo začeli dobesedno iztrebljati.
Pri nas se je po 1. svetovni vojni v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma kasneje v Kraljevini Jugoslaviji zakupni sistem lovišč ohranil. Sprva je v lovstvu veljala kar avstroogrska zakonodaja, pozneje so jo začeli posodabljati. Zlasti so skušali z raznimi zaščitnim zakoni poskrbeti, da bi se izboljšal stalež divjadi.
Do začetka 2. svetovne vojne so si lovišča in divjad v njih zelo lepo opomogla. Tudi lovci so bili vedno bolje organizirani in izobraženi. Žal pa je potem vojna opustošila vse: divjad v gozdovih, pa tudi mnogo lovcev je pobrala vojna.
Napisala: Tatjana Kodiš