Z leti in staranjem se v človeku prebudi nostalgija in želja po mladosti, odraščanju. Po albumih začnemo iskati stare slike in v arhivih stare dokumente, da bi otrokom in vnukom prikazali delček svoje in družinske zgodovine. Tako poskrbimo, da se povsem ne izgubi in ne izgine v pozabo.
Tudi sedemdeset let obstoja naše lovske družine je zadosten razlog, da se ozremo v zgodovino ter v spominu prehodimo pot od njenega nastajanja in pospremimo njen razvoj. Tako je dozorela odločitev, da napišemo njeno kroniko. Z njo želimo predstaviti prehojeno pot svojim mlajšim tovarišem, poznejšim rodovom pa zapustiti kratko zapisano zgodovino od začetkov leta 1946 do leta 2016, ko praznujemo ta visoki jubilej. Oddolžili bi se radi tudi našim predhodnikom, ki so v težkem času po 2. svetovni vojni začeli ustanavljati našo lovsko družino, našim zanamcem pa tudi približati ta zanje že tako oddaljeni čas.
Veliko naših članov, ki so še vedeli povedat kaj o zgodovini in razvoju naše lovske družine, je že zapustilo naše vrste. Veliko zanimivih dogodkov, prigod in šal je šlo že v pozabo. Tudi arhiv, iz katerega bi lahko črpali največ zgodovinskega gradiva, se ni ohranil. Tako nam je večji del naše zgodovine ostal v spominu prek razgovorov z našimi najstarejšimi člani, od katerih je večina že pokojnih. Veliko nam je povedal tudi pred kratkim preminuli Ciril Jurčič z Muljave, ki je bil eden najstarejših lovcev na našem območju. Njegovi sorodniki so nam prispevali tudi nekaj starih zapiskov iz njegove zapuščine, saj je bil prizadeven kronist.
Tako kot vse lovske družine v Sloveniji je tudi naša nastala po 2. svetovni vojni. In tako kot druge družine, je dobila lovišče v stanju, kakršno je preživelo predvojni zakupniški sistem lova in vojno vihro. Med vojno so imeli sprva pravico do lova še vedno predvojni zakupniki, a jim je obvezna oddaja orožja in omejitev gibanja skoraj onemogočila izvajanje lova. Pač pa so so pričeli loviti častniki in vojaki. V Ljubljanski pokrajini, kamor je sodilo tudi naše območje, so italijanske oblasti 25. aprila 1942 prepovedale vsak lov in tako je ostalo tudi po nemški zasedbi. A na osvobojenem ozemlju je že v letih 1943 in 1944 začela nastajati nova ljudska oblast, ki je pripravljala novo zakonodajo. V okviru te je nastajala tudi nova lovska zakonodaja in kar težko je verjeti, da so nekdanji lovci, ki so bili med pripravljalci novih zakonov sredi vojne resno razpravljali, ali zajca uvrstiti med nezaščiteno divjad ali ne. Vsekakor je Slovenija konec vojne dočakala s praktično pripravljeno povojno lovsko zakonodajo, ki je sicer sprva prinesla kratkotrajnejše rešitve lovske problematike, a so jim kmalu sledile dolgotrajnejše.
5. septembra 1945 je Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) izdal Odlok o začasnem izvrševanju lova. Dovoljeval je lov vsakomur, ki je imel orožni list in dovolilnico ter plačal državi pristojbino za lov na določeno vrsto divjadi. Odlok je torej uveljavil različico državnega regalnega1 sistema lova, kjer je lastnik divjadi država. Predvojni zakupniški sistem je bil namreč dominalni2, divjad ni imela lastnika in je pravica lova temeljila na zemljiški lastnini. Dovolilnica je veljala eno leto. Izdal jo je Okrajni izvršilni narodni odbor in z njo je bilo mogoče loviti po celotnem območju tega okraja, saj v takratnem sistemu niso obstajala lovišča v sedanjem pomenu te besede. Pri nas se je ohranila taka lovska dovolilnica Jožeta Ovna iz Stranske vasi, izdana 6. decembra 1945. Z njo je smel loviti od 1. aprila 1945 do 31. marca 1946. Razvidno je, da mu je dovoljevala lov na vsem območju okraja Grosuplje.
Iz tega obdobja se je ohranil tudi spisek imetnikov orožnega lista v okraju Grosuplje. Ker ima spisek tudi rubriko »št. lovske dovolilnice«, je jasno, da je bil narejen za pomoč uradnikom pri izdajanju lovskih dovolilnic. Na seznamu smo našteli kar 33 imetnikov orožnega lista z območja današnjega lovišča Ivančna Gorica in njihova imena kasneje res pogosto zasledimo na raznih seznamih ali omembah tukajšnjih lovcev. Spisek je bil verjetno narejen kmalu po objavi Zakona o začasnem izvrševanju lova, saj je na njem med omenjenimi 33 imetniki zabeležena le ena številka lovske dovolilnice – za Nikolaja Jefina s Pristave. Dobil je št. 5, medtem ko je Jože Oven, ki je tudi na tem spisku, v začetku decembra imel že dovolilnico št. 74. Ta spisek priča, da je bilo na našem območju že takoj po koncu 2. svetovne vojne precej lovcev pripravljenih, da začnejo z lovom. Aktivno so se vključili v organiziranje lovstva na svojih terenih. Niso čakali izida stalnega lovskega zakona, ampak so se sestali že, ko so izvedeli za njegovo načrtovanje in določbe v osnutkih. Postalo je namreč jasno, da ne bo obveljal regalni sistem lova po celem ozemlju neke upravne teritorialne enote, kakršna je bila okraj, ampak da bo novi zakon spet uveljavil zakupni lov v nekdanjih loviščih.
O teh novostih je Franc Smolej – Vesel iz Griž zvedel od Iva Krevsa in je že 24. februarja 1946 sklical sestanek lovskih interesentov, da bi se dogovorili o mejah lovišč. Sestali so se v gostilni Eržen, ki je bila tam, kjer je danes slaščičarna Center. Prve organizacijske korake so takratni lovci namreč naredili pod Ivančno gorico, v zaselku s komaj nekaj več kot desetimi hišami in ravno toliko gostilnami ter z železniško postajo Zatičina. Taka je bila namreč takrat današnja Ivančna Gorica. Zbrali so se predvojni lovci in novi interesenti iz predvojnih lovišč Šentvid, Stična, Krka, Zagradec in Veliki Gaber. Z območja lovišča Stična so se sestanka udeležili France Bregar, Alojzij Glavan, Franc Hauptman, Jože Hauptman, Nikolaj Jefin, Ignacij Kastelic, Jože Lavrič, Jože Oven, Leopold Pušlar, Ivan Strmole in Janez Šerek. Z lovci s Krke so se hitro dogovorili o meji svojih lovišč, o spremembi meje z loviščem Šmartno so lahko samo izrazili željo, saj tamkajšnji lovci niso bili prisotni na sestanku. Pač pa se niso sporazumeli s šentviškimi lovci. Ti so želeli, da bi meja med stiškim in šentviškim loviščem z Vira potekala po cesti Stična – Brezovec – Dobrava -Pristava, Stičani pa so vztrajali pri poteku meje z Vira prek Cvingerja in proti cerkvi na Gradišču. Kot meja je obveljala meja katastrskih občin Stična in Šentvid.
23. julija 1946 je Ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in industrijo Slovenije sprejelo Začasni zakon o lovu, 10. avgusta istega leta pa še njegov podzakonski akt Pravilnik za lovsko organizacijo. Zakon je je delil divjad na zaščiteno in nezaščiteno. Uredil je sistem lovišč in uvedel zakupni sistem podoben tistemu, kakršen je veljal pred 2. svetovno vojno. Pravilnik pa je določil, da je osnovna enota lovske organizacije lovska družina, ki je edina lahko zakupnik lovišča. Zato se za vsako lovišče ustanovi ena lovska družina, ki dobi ime po svojem lovišču. Člani lovskih družin izkazujejo upravičenost do lova z lovsko karto.
Lovci našega območja so ta zakon in pravilnik dočakali pripravljeni in so lahko takoj začeli ustanavljati svoje lovske družine. Žal nam ni uspelo iz arhivov izbrskati ohranjen ustanovni dokument naše družine, a ker se je lovišče imenovalo Stična, se je po zakonu morala tudi lovska družina imenovati Stična. In vemo, da je bila ustanovljena dovolj zgodaj, da je lahko zakupila lovišče Stična. Okrajni izvršilni ljudski odbor Grosuplje je namreč za 26. november 1946 razglasil oddajo desetih lovišč v zakup istoimenskim lovskim družinam. Med temi so oddajali v zakup tudi lovišče Stična, v razglasu pa je pisalo, da morata k oddaji priti starešina in gospodar lovske družine ter prinesti s seboj žig lovske družine. Lovišče so zakupili za pet let.
Čeprav torej nimamo dokumenta o ustanovitvi LD Stična, vemo posredno iz drugih dokumentov, da je bila ustanovljena med 23. julijem 1946, ko je zakon omogočil njeno ustanovitev, in 26. novembrom istega leta, ko je dobila v zakup lovišče, imela že izvoljeno vodstvo in žig. Žal tudi nimamo dokumentov o tem, kdo je družino vodil. Imamo pa ohranjeni lovski karti dveh lovcev iz te družine. To sta lovski karti Franca Hauptmana in Jožeta Ovna, obe izdani 26. novembra 1946. Tudi iz datuma izdaje teh dveh lovskih kart vidimo, kako pripravljeni so bili naši lovci na lov in so samo čakali na zakonske možnosti. Obe sta namreč izdani že prvi dan, ko je lovska družina dobila lovišče v zakup. Na obeh piše, da sta izdani po 9. členu Začasnega zakona o lovu in da veljata od 1. aprila 1946 do 31. marca 1948. Na zadnji strani imata karti seznam divjadi, ki jo je omenjeni zakon zaščitil in lovopuste zanjo.
Pravilnik za lovsko organizacijo je določal tudi, da se lovske družine prek okrajnih lovskih svetov povezujejo v Lovski svet Ljudske republike Slovenije. Okrajni lovski svet Grosuplje se je na svoj ustanovni občni zbor zbral 28. decembra 1946. V zapisniku piše, da so tega dne v okraju Grosuplje obstajale lovske družine Dobrepolje, Dvorska vas, Grosuplje, Kompolje-Struge, Muljava, Račna, Stična, Šentvid pri Stični, Št. Jurij pri Grosupljem, Višnja Gora, Zagradec in Žalna. Občnega zbora se je udeležilo 73 lovcev od skupno 239 iz vseh dotedanjih lovski družin v okraju Grosuplje. Za predsednika je bil izvoljen Ive Krevs iz LD Višnja Gora, med odbornike pa tudi Franc Hauptman in Jože Oven, oba člana LD Stična – v tem seznamu je torej ime naše prve lovske družine tudi zapisano. Iz seznama lovcev ob kasnejši reorganizaciji LD Stična pa morda smemo tudi sklepati vsaj o nekaterih ustanovnih članih te družine. To bi lahko bili: Franc, Bregar iz Stične, Franc Hauptman iz Stične, Jože Hauptman z Vira, Nikolaj Jefin s Pristave, Jože Kavšek iz Stranske vasi, Jože Lavrič iz Sp. Drage, Slavko Lampret iz Stične, Alojz Oven iz Stranske vasi, Jože Perme iz Stične, Stane Strmole s Hudega, Ivan Stražišar z Vira, Jule Verbič iz Stične, Janez Šerek iz Stične.
Republiški Začasni zakon o lovu je prenehal veljati 10. decembra 1947, ko je Prezidij ljudske skupščine FLRJ v uradnem listu objavil državni Splošni zakon o lovu. Ta je razglasil divjad za splošno ljudsko premoženje, s katerim v loviščih gospodarijo lovske organizacije, ki jih ustanovijo pristojni državni organi. Odslej so torej lovci dobili lovišča v upravljanje in ne več v zakup. Na temelju tega zakona je Lovski svet Ljudske republike Slovenije leta 1949 izdal republiški Zakon o lovu, ki je določal, da je z divjadjo kot z ljudsko lastnino treba ravnati po načelu umnega gospodarjenja. Divjad je razvrščal na divjad velikega in malega lova. Loviti so smeli le člani lovske organizacije, katere osnovna organizacijska enota je bila lovska družina. Na podlagi Zakona o lovu je Ministrstvo za gozdarstvo sprejelo 22. oktobra 1949 odlok o ustanovitvi šestih lovišč za območje Okraja Grosuplje. S tem so prenehala obstajati predvojna zakupna lovišča. Nova lovišča so bila bistevno večja od nekdanjih in so nastala z združevanjem prejšnjih, s tem pa so se morale združiti tudi prejšnje lovske družine.
Tako je Lovska družina Stična leta 1949 prenehala obstajati. Z združitvijo lovišč Muljava, Stična in Šentvid je nastalo lovišče Gradišče, poimenovane po griču Gradišče, ki se s svojo cerkvico dviguje nad Stično. V odloku je dodan pripis, da se lovišča dajo v upravljanje lovskim družinam istega imena. Torej so se tudi lovske družine teh treh lovišč združile v Lovsko družino Gradišče. Lovska družina je imela ustanovni občni zbor v hiši gostilničarja in mesarja Osvalda Fačinija – Valdeta, ki je bil pozneje tudi starešina naše lovske družine. Za predsednika so izbrali Franca Smoleja, za tajnika Jožeta Lavriča in za blagajnika Viktorja Bavdeža.
Leta 1950 je Okrajni lovski svet prenehal obstajati. Zamenjala ga je Lovska podzveza Grosuplje, ta pa je postala članica Lovske zveze Slovenije.
Leta 1954 je bil sprejet novi republiški Zakon o lovu, ki je omogočil reorganizacijo preobširnih lovišč. Po tem zakonu so morala biti lovišča velika 2000 do 6000 ha in so jih Okrajni ljudski odbori morali oddati v upravljanje do 1. oktobra 1954. Zaradi tega sta iz lovišča Gradišče spet nastali lovišči Stična in Šentvid pri Stični, del muljavskega lovišča pa so priključili lovišču Krka. Seveda je bila posledica delitve lovišč tudi delitev lovske družine. Iz Lovske družine Gradišče sta ponovno nastali lovski družini Stična s 16 člani in Šentvid pri Stični z 19 člani. Vsaka lovska družina je morala sama izdelati letni gospodarski načrt o gojitvi divjadi, ta pa je morala biti usklajena s koristmi kmetijstva in gozdarstva.
Leta 1955 so na območju tedanje občine Grosuplje obstajale naslednje lovske družine:
| LOVSKE DRUŽINE | Število članov | ||||||||
| 1955 | 1956 | 1957 | 1958 | 1959 | 1960 | 1961 | 1962 | 1963 | |
| Grosuplje | 31 | 34 | 29 | 24 | 28 | 36 | 42 | 44 | 48 |
| Dobrepolje | 24 | ||||||||
| Krka | 21 | 20 | 20 | 21 | 22 | 21 | 30 | 33 | 35 |
| Stična | 16 | 18 | 16 | 16 | 17 | 23 | 24 | 27 | 25 |
| Suha krajina | 15 | 18 | 19 | 20 | 19 | 27 | 25 | 30 | 35 |
| Šentvid | 19 | 20 | 20 | 23 | 18 | 19 | 21 | 21 | 24 |
| Višnja gora | 23 | 25 | 28 | 29 | 33 | 36 | 37 | 43 | 47 |
Iz razpredelnice vidimo, kako je naraščalo število članov v Lovski družini Stična do leta 1963. Takrat pa je družino pretresel nesporazum in temu je sledil razkol. Leta 1963 smo na lov na srnjaka povabili vplivnega človeka. Na lovu je v lovopustu uplenil brejo košuto. Prisotni so bili zaradi gostove vplivnosti pripravljeni njegovo dejanje prikriti. Morda bi dogodek res ostal skrit, če ne bi morali zaradi težavnega terena prositi vaščana, da je košuto s konjem povlekel do ceste. Ta je o lovca nevrednem dejanju obvestil sovaščane, med katerimi so bili tudi člani lovske družine Stična. Ti so odkrito nasprotovali takemu izvajanju lova in to je povzročilo razkol med obema skupinama lovcev v družini. Prevladala je skupina z večjim vplivom in uspelo jim je razpustiti Lovsko družino Stična.
2. marca 1964 je bila z odločbo ONZ Grosuplje št. 2/3-Dr-146/64 ustanovljena za prejšnje lovišče Stična nova družino z novim imenom Lovska družina Ivančna Gorica in seveda se je tudi lovišče preimnovalo v Lovišče Ivančna Gorica.Drugače misleče lovske tovariše so izključili iz članstva. Kot je mogoče razbrati iz prošenj, ki so jih izključeni člani naslavljali na novoustanovljeno lovsko družino, so jih ponovno sprejeli šele čez več let.
15. julija 1966 je bil sprejet novi Zakon o lovstvu in izdelan lovski kataster. 6. januarja 1967 je bila na osnovi tega zakona z Lovsko družino Ivančna Gorica sklenjena nova pogodba o oddaji in gospodarjenju z loviščem, pogodbi pa je bila dodana tudi karta lovišča. Po osamosvojitvi Slovenije je bil še precej časa v veljavi republiški zakon, ki je bil v prejšnji državi narejen na podlagi zveznega. Leta 2004 pa je bil sprejet novi Zakon o divjadi in lovstvu. Kasneje so ga še nekajkrat dopolnjevali in mu leta 2008 dodali odločitev, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razpiše koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo. Naša lovska družina je bila na razpisu izbrana za koncesionarja v lovišču Ivančna Gorica za dobo 20 let. Koncesionarsko pogodbo smo sklenili 19. junija 2009. Obvezuje nas, da moramo načrtovati in izvajati vse potrebne ukrepe za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v našem lovišču.
Poleg vseh teh organizacijskih sprememb je naša družina doživljala seveda tudi notranje vsebinske spremembe. Za vse številnejše članstvo se je začela pojavljati vse večja prostorska stiska v prostorih, kjer so se shajali. Rasla je želje po svojih prostorih – lovski koči. Člani so združili moči, voljo in navdušenje in ob prehodu šestdesetih v sedemdeseta leta na Mali Goričici zgradili svoj lovski dom. Tam se shajajo k posvetom o gospodarjenju v svojem lovišču, tam si pripovedujejo svoje lovske zgodbe in se družijo. Veliko lovskih tovarišev je v obdobju, kar obstaja naša lovska družina, za vedno zapustilo naše vrste. A vedno prihajajo novi nadobudneži, ki bodo poskrbeli za to, da bo naša družina še naprej delovala v okvirih, ki so si jih pred mnogimi leti zastavili že naši predniki.
Kroniko so napisali:
- Silvo Oven
- Tatjana Kodiš
- Zvone Lavrič
- Franc Hauptman
- Gregor Hauptman
Arhivsko gradivo:
- Arhivsko gradivo Okrajnega ljudskega odbora Grosuplje, Zgodovinski arhiv Slovenije, Ljubljana
- Osebni arhiv Silvo Oven
- Osebni arhiv Gregor Hauptman, Franc Hauptman
- Arhiv LD Ivančna Gorica