Lovska družina Ivančna Gorica je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki so se povezale zaradi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišča, ter zaradi drugih, z lovstvom povezanih dejavnosti. LD Ivančna Gorica je pravna oseba in deluje v javnem interesu, na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe za trajnostno gospodarjenje z divjadjo iz 25.člena zakona o divjadi in lovstvu, z dne 19.6.2009 z veljavnostjo 20 let. Sedež LD je na naslovu Mala Goričica 10, 1295 Ivančna Gorca. LD Ivančna Gorica je članica Lovske zveze Slovenije in članica Zveze lovskih družin Zasavje. Na področju kinologije pa nam strokovno pomaga Lovsko kinološko društvo Zasavje, katerega članica je tudi naša družina.
V lasti imamo zemljišče v izmeri 1375 2m, na katerem je tudi lovski dom, ki smo ga zgradili leta 1970. Poleg doma je še objekt v katerem je moderna hladilnica za hrambo divjačine in servisni prostor z drvarnico.
Članstvo
Lovska družina trenutno šteje 41 članov, od tega 1 pripravnik, 4 lovski čuvaji, 6 preglednikov divjačine, 8 lovovodij, 6 mentorjev pripravniku, dva praporščaka in strelski sodnik. Povprečna starost je nekaj nad 58 let.
Simboli naše lovske družine
Prapor
Prapor je pomemben simbol naše lovske družine. Predstavlja nas na raznih prireditvah, slovesnostih, lovskih pogrebih ne glede na to, koliko nas je na teh prireditvah res prisotnih. Tako nas že več desetletij na nek način združuje, krepi naš občutek pripadnosti lovskim načelom in dviguje naš ponos, da smo se odločili zanje. Pomaga torej ohranjati lovsko tradicijo v naših vrstah in ker je iz leta v leto priča bogatejši zgodbi naše družine, pridobiva zgodovinsko vrednost. Zato z njim ravnamo spoštljivo po posebnih pravilih.
Prapor imamo spravljen v posebni praporni omari in samo tam sme biti brez živega spremstva. Izven te omare ne sme biti nikoli obešen ali nekam postavljen, temveč ga vedno nosi praporščak ali njegov namestnik. Biti izbran za praporščaka je posebna čast. Kadar nosi prapor, je vedno oblečen v svečan lovski kroj, na rokah pa ima bele rokavice. Nikoli ga ne sme nagniti nazaj, kaj šele nasloniti na rame, s prapornim drogom pa se ne sme nikoli dotakniti tal. Če bi storil karkoli od teh neprimernih dejanj, bi prapor onečastil. Biti praporščak je odgovorna naloga, saj so mu lovski tovariši zaupali popolno skrb za rokovanje s praporom. Lovska družina Ivančna Gorica je prvič svečano razvila svoj prapor leta 1976. Razvil ga je njen prvi praporščak Franc Bregar – Vrbe. Za njim so bili praporščaki naše družine še Stane Rus, Viktor Kastelecin Ciril Zajec. Zdaj sta praporščaka Ivan Leskovar in Branko Zupan
Tak svečan prapor je torej sestavljen iz droga in tekstilnega dela. Ta je vedno iz kakovostne tkanine, na kateri so izvezeni znaki, ki povedo, koga prapor predstavlja. Pri našem praporu je ta del velik 120 x 80 cm. Na sprednji strani ima izvezeno ime Lovska družina Ivančna Gorica, z letnico ustanovitve družine in letnico razvitja prapora.V sredini pa je znak Lovske zveze Slovenije. Na zadnji strani je izvezen motiv srnjaka in pod njim nekaj rastlinja. Srnjad je namreč najpomembnejša divjad v našem lovišču, rastlinje pa je tudi tako, ki raste na našem območju.
Znak
Poleg prapora imamo še en simbol – to je znak Lovske družine Ivančna Gorica. Ta je bolj priročen in namenjen vsakdanji rabi. Zato ga lahko uporabljamo v različnih velikostih glede na vsakokratno potrebo: kot pisemski znak, kot našitek na lovski srajci in podobno. Lahko je torej natisnjen, vezen ali v kakršnikoli primerni izvedbi.
Znak ima obliko grba oziroma ščita, ki ga v spodnjem delu ovijata dve nekoliko stilizirani mladi hrastovi veji. V osrednjem polju je naslikana srnjakova glava. Znak je oblikoval Beno Štepic, srnjaka pa je narisal znani slikar živalskih motivov Jurij Mikuletič.
Znak se lahko delno prilagodi glede namena uporabe (pisemska glava, tisk, vezenje, graviranje…) , za razliko od žiga lovske družine, ki je uradni znak z imenom društva, kot dokaz pristnosti listine, akta.
Družinska odlikovanja
K uspešnosti in dobremu vzdušju v družini, po svojih močeh, prispevajo vsi lovci, ne glede na spol in starost. Tovariše, ki se v določenem obdobju posebno izkažejo, opazimo in nagradimo z odlikovanji naše lovske družine. To so pisno priznanje, bronasta, srebrna in zlata plaketa. Doslej smo s katerim od teh znakov odlikovali 56 svojih članov. Tovariše, ki v svoji prizadevanjih odstopajo daljše obdobje, predlagamo za odlikovanja Lovske zveze Slovenije. Ta za dolgoletno vestno delo pri vključevanju v naravovarstvene programe in dejavnosti lovstva podeljuje Znak za lovske zasluge, Zlati znak za lovske zasluge, Red za lovske zasluge III. (bronasti), II. (srebrni) in I. (zlati) stopnje. Lovska zveza Slovenije je odlikovala že 35 naših članov.
Lovski dom
Lovci naše družine dolgo nismo imeli svojega prostora, kjer bi se lahko sestajali. Ko so se po 2. svetovni vojni naši takratni lovci začeli organizirati v Lovsko družino Stična, so se sestajali v gostilnah pod Ivančno gorico, kot se je takrat reklo delu Stične, ki je kasneje postal Ivančna Gorica. Dobivali so se v Gostilni pri Erženu, kjer je danes slaščičarna Center, in v Gostilni pri Valdetu, kjer je danes Gostilna pri Frenku.
Z naraščanjem članstva je v prvotnih shajališčih postalo tesno in pojavila se je želje po svojih prostorih. Za začetek so si verjetno v začetku petdesetih let uredili lovsko sobo v župnišču pri cerkvici sv. Lamberta na Pristavi nad Stičn. Žal se zapiski in arhiv iz tega obdobja niso ohranili in to vemo le po verodostojnih pričevanjih naših članov, ki se iz svojih otroških let spominjajo, da so lovci imeli tam svoje prostore in da so v sobi še dolgo za tem visele lovske trofeje. Pozneje so se iz neznanih razlogov preselili v Gostilno Pri Štefku na Malo Hudo, kjer je bil doma tedanji starešina Franc Zupančič. Tu so imeli lovske posvete do konca leta 1969. Nekaj posvetov do izgradnje lovskega doma pa je bilo tudi v Partizanskemu domu na Pristavi.
Želja po lastnem domu je ob vseh teh selitvah naraščala. Uresničevati smo jo začeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Dobro gospodarjenje in takrat razviti lovski turizem sta nam omogočila, da smo prihranili sredstva, s katerimi smo se leta 1968 lotili del. 8. septembra 1968 smo priredili lovsko veselico in priložili izkupiček k prihranjenim sredstvom. Finančno so nam pomagala tudi nekatera podjetja. Zveza lovskih družin Ljubljana, v katero je bila takrat vključena naša družina, pa nam je dala izdatno posojilo.
Takratni starešina lovske družine France Zupančič je dal pobudo, da smo izbrali lokacijo v osrčju našega lovišča na Mali Goričici in od domačina odkupili zemljišče. Geometer ga je odmeril in zakoličil 5. julija 1968, septembra istega leta pa smo že začeli z gradnjo. Izvolili smo gradbeni odbor. Vodil ga je Aleksander Stepanov, ki je z dobro organizacijo veliko pripomogel k uspešnemu poteku gradnje. Kot gozdar je v okolici priskrbel večino lesa, znal pa je tudi dobro sodelovati z drugimi gospodarskimi organizacijami. Gradbena dela je vodil Tone Koščak. Pri gradnji so sodelovali vsi člani lovske družine, pomagali pa so tudi okoliški prebivalci, zlasti iz Metnaja in Goričice. Delovni elan in navdušenje sta bila tako velika, da smo celo razširili prvotni načrt. Nameravali smo nameč postaviti le skromno leseno kočo, po spremembi načrta pa smo spodnji del pozidali in naredili betonsko ploščo. Na ploščo smo postavili montažno hišico škofjeloške tovarne. Petega julija leta 1970 je bil lovski dom zgrajen in s slavnostno otvoritvijo dan v uporabo.
Odtlej smo ga redno vzdrževali in obnavljali, ob tem pa tudi prenavljali njegovo notranjost, zunanjost in okolico. V letih 1978-1979 smo zaradi zamakanja in vlage v spodnjih prostorih pokrili teraso in s tem vhod v zgornje prostore. Ob pomoči lovskih tovarišev je glavna dela opravil Rudi Lesjak iz Stične. V začetku osemdesetih let smo zgradili še pomožni objekt in ga leta 1993 razširili. V njem je drvarnica, shramba za orodje in prostor za krmo, predvsem koruzo.Veliko večino dela pri gradnji tega objekta sta opravila Vinko Zupančič in Milan Kek, zelo zaslužna za to pridobitev pa sta tudi pokojna starešina Jože Jančar in Anton Godina. Leta 2015 pa je družina v tem objektu začela graditi hladilnico za uplenjeno divjad (dela končali leta 2017). Leta 1995 smo obnovili zgornje prostore in naredili kopalnico, na spodnjem delu pa fasado in tlakovali dvorišče. Večino teh del sta opravila Franc Tomšič in Radomir Radovoič.
Poleg lovskega doma smo pred leti zgradili tudi fazanerijo za vzgojo in izpust fazanov v lovišče, a žal večkratni izpust v naravo ni prinesel pričakovanih rezultatov. Zato fazanerije ne uporabljamo več. Postavili smo tudi krmilnico za ptice pevke pozimi, po bližnjih borovcih pa več valilnic za sinice in druge ptice duplarice.
Vsa vzdrževalna dela pri domu opravljamo vsi člani lovske družine. Kosimo travo, čistimo okolico, pripravljamo drva in opravimo, kar je pač potrebno. Vsak med nami tako opravi določeno število delovnih ur. Oskrbnik doma je Janez Ambrož iz Sel nad Višnjo Goro.