Lovišče LD Ivančna Gorica

Na severu meji z loviščem Šmartno pri Litiji, na jugu z loviščem Krka, na zahodu z loviščem Višnja Gora in na vzhodu z loviščem Šentvid pri Stični.

Meja z loviščem LD Šmartno pri Litiji teče od križpotja 270 m jugozahodno od vrha Brigarice (GK; x: 481.887, y: 94.908) po poti proti vzhodu in nato severovzhodu tako, da teče južno od Brigarice. Nato gre po grebenu in severno od vrha Obolno do domačije Gregorc ter po cesti do zaselka Komarije. Od tu naprej po cesti proti vzhodu do ostrega ovinka, od koder se nadaljuje po grebenski poti do Osredka nad Stično in Planine, od koder se spusti po grebenski poti do ceste na Debeče. Po tej cesti teče proti vzhodu čez Debeče do domačije Vovk in naprej po poti in grebenski poti proti vrhu Osrence, a skrene na pot po južni strani mimo vrha, nato pa se proti severovzhodu po dolini spusti do tromeje (GK; x: 488.237, y: 95.046) na cesti Javorje – Felič Vrh.

Meja z loviščem LD Šentvid pri Stični se začne pri tromeji na cesti Javorje – Felič Vrh in teče od tod po pobočju in grebenu proti jugu na Gornji Vrh. Tam se priključi na pot in teče po njej proti jugu do cca 170 m severno od Hruščovca. Tu skrene s poti proti jugozahodu, tako da domačijo Hruščovec obide po zahodni strani in se po zahodnem robu grebena spusti do potoka Bukovica tam, kjer se vanj izliva potoček z zahoda. Od tu dalje teče v isti smeri po pobočju navzgor na Pasjo gorico tako, da pride na greben 70 m severozahodno od kote 626. Z grebena se spusti v ravni črti še vedno proti jugozahodu prek doline do križpotja (GK; x: 486.996, y: 92.263), od tu pa po poti proti jugu do križpotja zahodno od Culke (GK; x: 486.976, y: 91.794), še 150 m proti jugu in nato čez Gradišče. Z Gradišča se spusti po grebenu proti jugu na koto 407 (GK; x: 486.547, y: 90.114). Naprej proti jugu teče meja tako, da obide zaselek Vrh po vzhodni in vas Vir pri Stični po zahodni strani, mimo znamenja ob cesti Griže – Vir pri Stični ter prečka cesto Studenec – Šentvid v točki (GK; x: 486.410, y: 88.760). Od tod se nadaljuje naravnost proti jugu do ceste proti Trebnjem (GK; x: 486.390, y: 87.750). Od tu dalje teče proti jugovzhodu cca 70 m do poti in po njej proti jugu čez Fedranov gozd, zahodno mimo Hruščevja in Vodičnega Hriba do križpotja jugovzhodno od Vodičnega hriba. Od tu skrene proti jugovzhodu do druge poti in teče po njej do ceste, po cesti pa proti jugu čez Bojanski boršt do tromeje. Tromeja je na jugovzhodni strani Zelene rebri ob odcepu poti proti jugovzhodu (GK; x: 487.139, y: 85.173).

Meja z loviščem LD Višnja Gora teče od križpotja 270 m jugozahodno od vrha Brigarice (GK; x: 481.887, y: 94.908) proti jugu po dolini do potoka, po njem proti vzhodu do ceste in po njej po dolini navzdol proti jugovzhodu do k. o. Stična. Naprej teče po meji k. o. Stična proti jugozahodu do točke (GK; x: 482.740, y: 93.509), kjer se ostro zasuka proti jugovzhodu na greben vzhodno od Sel pri Višnji Gori (GK; x: 483.017, y: 92.677). Z grebena se meja spusti proti jugovzhodu v Pusta dula in teče po poti po sredini Pustih dul do križpotja severno od Župence in nato po cesti na Veliko Dobravo. Z Velike Dobrave teče po najkrajši poti proti Mali Dobravi, preko vasi in po cesti proti jugozahodu preko avtoceste do železniške proge. Po železniški progi teče proti jugovzhodu do Zgornje Drage, od tam pa po poti proti jugozahodu do domačije Ropas, nakar zavije proti jugu po grebenu na Ilovski hrib. Z Ilovskega hriba teče meja po grebenu čez dolino proti jugozahodu in nato proti jugu tako, da se cca 420 m vzhodno od odcepa za Zavrtače priključi na cesto Spodnja Draga – Škrjanka. Od priključka na omenjeno cesto teče po njej na Polževo (GK; x: 481.450, y: 86.709).

Meja z loviščem LD Krka teče od tromeje na Polževem proti vzhodu in se v loku priključi na pot proti jugovzhodu. 170 m pred priključkom na cesto na Male Vrhe zapusti pot in teče proti vzhodu v dolino Lahkega studenca. Tu se priključi na pot in teče po njej čez Laškovec na cerkev sv. Janeza. Od cerkve teče po poti proti jugu do ceste in po njej čez vas Oslica ter po cesti proti vzhodu čez Bojanji vrh do tromeje ob odcepu poti proti jugovzhodu na jugovzhodni strani Zelene rebri (GK; x: 487.139, y: 85.173).

Vegetacijska sestava

V LD Ivančna Gorica znaša površina gozda 2266 ha, kmetijskih zemljišč pa 1641 ha, kar pomeni da je delež gozda 58%. V gosteje poseljenih naseljih Stična, Ivančna Gorica in Muljava prevladujejo kmetijske površine, na teh območjih je delež gozda celo manjši in sicer manj kot 40%.

V lovišču prevladujejo rastišča bukovih gozdov. Določena območja so bila v preteklosti degradirana zaradi pospeševanja sajenja smreke. Drevesna sestava v našem lovišču je dokaj pestra, prevladujeta bukev in smreka, v manjših deležih pa se pojavljajo še beli gaber, dob, graden, cer, črni gaber, beli javor, jesen, maklen, jelka, rdeči bor, topol, lipa in za divjad pomembne plodonosne vrste kot so: češnja, mokovec in jerebika.

Največ sestojev v našem lovišču je v razvojni fazi debeljaka, sledijo drogovnjaki, bistveno manj pa je sestojev v obnovi in mladovij. Predvsem je opazen velik premik iz razvojne faze drogovnjakov v debeljake v obdobju od leta 1990 pa do danes. Prav tako je od leta 1970 pa do danes opaziti povečanje letnega prirastka listavcev, ki se je v tem času več kot podvojil, prirastek iglavcev pa vseskozi ostaja na enaki ravni. Stopnja objedenosti gozdnega mladja se znižuje, kar lahko pripišemo tudi postopnemu preraščanju mladovij v drogovnjake. Tako danes beležimo bistveno manj škod na gozdnem drevju povzročenih od divjadi kot v preteklosti.

Težave v naših gozdovih so v preteklosti povzročali predvsem vetrolomi in snegolomi, v letu 2013 pa tudi žled. Eden od večjih vetrolomov se je zgodil leta 1986, ki je povzročil veliko škode predvsem na listavcih. Tudi v obdobju od leta 2001 do 2010 so prevladovali vetrolomi, ki so se pojavljali predvsem v poletnih mesecih, največ škode so povzročili v letih 2008 in 2009.

V letih 2003 do 2007 je prišlo tudi do gradacije smrekovega podlubnika. Vzrok za tako močno gradacijo lahko pripišemo obilnemu obrodu smreke v letih 2003-2005, hudi suši v letu 2003 ter tudi nepravočasno pospravljenjem polomljenega drevja poškodovanega zaradi preteklih žledolomov in vetrolomov. Posledično je zaradi tega prišlo do spremembe v razmerju med iglavci in listavci. Trenutno imamo zaradi gradacije podlubnikov lokalno nekoliko več sestojev v obnovi, več je tudi mladovja, kar nudi naši divjadi več zavetja.

Gozdne površine so prepredene z mnogimi gozdnimi jasami ali košeninami, kakor radi rečemo lovci. Na teh košeninah se izvaja večji del planiranega odstrela divjadi.

Na velikem delu lovišča se južno od Stične pa vse do Muljave razprostira znamenito Stiško polje z njivami in travniki. Te površine so za izvajanje lova neprimerne zaradi bližine naselij in cest. Divjad pa jih s pridom izkorišča za pašo in kritje. Ob poznem mraku se srnjad seli z gozdnega roba na travnike in njive, kjer se pase do zgodnjega jutra, potem pa se vrača nazaj v gozd. Ob prečkanju ceste Stična –Ivančna Gorica –Muljava je divjad neredko žrtev naleta z motornim vozilom. V opozorilo voznikom smo na najbolj kritičnih odsekih postavili prometne znake “divjad na cesti” .

Vodnih površin, ki bi bile zanimive za lov, je v našem lovišču malo. Nekaj lova na race se občasno izvaja ob potoku Višnjica in pri bajerjih na Marofu. Omeniti velja tudi bajer v Črnelem. Leta 1971 so lovci naše družine vzeli v najem zamočvirjen predel, kjer so imeli stiški menihi že v davnini bajer in ga na novo zajezili. Na bajerju smo potem več let gojili race mlakarice. V zadnjih letih je populacija rac stabilna tako da ni več potrebe po dodatnem vlaganju.

Geografski značaj

Po Zakonu o lovu in lovstvu spada lovišče Ivančna Gorica med sredogorska lovišča. Njegov severni del sega v predalpski svet Posavskega hribovja in doseže skoraj 800 m nadmorske višine v najvišji točki naše občine – na Obolnem (776 m). Od tam se proti jugu počasi spušča v prijazno, lepo obdelano in dokaj gosto poseljeno pokrajino Dolenjskega podolja do svoje najnižje lege 312 m nadmorske višine malo pred Muljavo. Naše lovišče torej premaga višinsko razliko več kot 450 metrov.

V severnem delu lovišča je relief zelo razgiban. Predalpski svet je bil namreč nekakšen blažilnik tresljajev med dvema mlinskima kamnoma, ko so nastajale Alpe na severu in Dinarsko gorstvo na jugu. Zato se je močno gubal, prelamljal, narival in spodrival. V zgornjih plasteh so se narinili propustni apnenci in dolomiti, v nižjih pa so prišle na površino nepropustne starejše kamnine. Padavinska voda pronica skozi prepustne plasti in nižje ležečih nepropustnih priteče na dan v številnih izvirih. Izviri delno napajajo vodovod, delno pa Stiški potok in Bukovico, ki tečeta vsak po svoji globoki, razmeroma ozki in z gozdom porasli dolini. Med njima se na nadmorski višini med 550 m in 640 m dviga Metnajska planota, vzhodno od Stiškega potoka pa na višini 600 m do 620 m Leskovška planota. Edino na obeh planotah je več položnega obdelanega sveta, medtem ko so gozdnata pobočja in doline nenaseljeni. Po 2. svetovni vojni se je prebivlstvo od tod izseljevalo, kmetijstvo je zamiralo, večino površine so pokrili gozdovi in lovišče se je večalo.

Povsem drugačne, a nič manj zanimive so razmere v južnem delu, ki pripada Dolenjskemu podolju. To, široki dolini podobno pokrajino je izoblikovala reka, ki je pred milijoni let tod tekla proti današnji Temenici. Kasneje se je njena voda pretočila v Krko, zapustila pa je značilen relief: široko, nizko, dolinsko dno, ob njegovih straneh pa oble gorice, ploščata brda ter podolžna slemena – nekdanje rečne terase. Pred pretočitvijo so pritoki odnašali neodporne nepropustne kamnine in jih v obliki debelega sloja ilovice odlagali na rečno dno. Tako so se znašli na globlje ležečih propustnih kamninah in se skoznje preselili v podzemlje. Ob izdatnejših deževjih se zato voda preostalih nadzemnih vodotokov in tista iz podzemlja razlije po nepropustnih tleh in izdatno poplavlja. Ta poplavni svet nekdanjega rečnega dna danes pokrivajo travniki, njive so na blago dvignjenem svetu nekdanjih rečnih teras, naselja in gozdovi pa še višje na obrobju rečne doline. Predvsem v južnem delu se lovišče zmanjšuje na račun izdatnega širijenja naselij.

Poleg tega, da ima lovišče dva zelo različna reliefa, ga na dva dela zelo grobo razmejuje tudi človeški poseg zadnjega časa – avtocesta Ljubljana – Zagreb. Avtocesta onemogoča prehod divjadi po njenih nekdanjih utečenih poteh. Pred začetkom gradnje avtoceste smo lovci LD Ivančna Gorica zahtevali od izvajalca del, da zgradi prehode za divjad. Na neštetih sestankih je bilo dogovorjeno in obljubljeno marsikaj, žal pa je ostalo samo pri obljubah, naredili pa niso nič.