Klub članov SLD za Stiško dolino
Leta 1924 je bila v reviji Lovec objavljena vest o ustanovitvi Kluba članov SLD za Stiško dolino. Prepis članka:⇩
Sestanek dolenjskih lovcev v Gorenji vasi pri Stični se je vršil v nedeljo dne 12. t. m. Bil je dobro obiskan po lovcih iz vse stiške doline. Na sestanku je poročal o lovu kot gospodarski panogi, ter o pomenu Slovenskega lovskega društva za lov, društveni blagajnik, ravnatelj mest. dohod. ur. Ivan Zupan. — Ustanovil se je klub članov S. L. D. za Stiško dolino. Za predsednika kluba je bil izvoljen gos. Jos. Zajec iz Znojil, p. Krka, tajnikom pa g. Milan Končina iz Gorenje vasi. — Ta sestanek je prvi korak k povišanju števila članov SLD, kakor tudi k zboljšanju lovstva v Stiški dolini. V prid tiskovnega sklada SLD je bila podarjena divjačina, ki se je prodala za 130 Din.
Ustanovitev Lovskega kluba v občini Št. Vid-Stična
V lovski družini smo pridobili zanimiv dokument o ustanovitvi “Lovskega kluba” na področju tedanje občine Št.Vid-Stična
Prepis listine
Ustanovitev “Lovskega kluba”
V občini Št.Vid-Stična
Ker je lov v občini Št. Vid-Stična kljub dovolj ugodnim naravnim pogojem slab, to je, ker je divjačine radi tajnih lovcev (lovskih tatov, divjih lovcev) in zato, ker do zdaj, ko je imela lov ena sama odgovorna oseba v zakupu, ni bilo mogoče skrbeti, da se divjačina pomnoži in oplemeniti ter s tem lov povzdigne, so podpisani po svobodnem sporazumu sklenili, da ustanove “Lovski klub v Stični”.
Namen “Lovskega kluba”
Namen L.kl. je povzdiga in pospeševanje vrednosti lova na loviščih občine Št. Vid-Stična. Da L. kl. to doseže, hoče lov te občine zdražiti in kot lovski zakupnik vse storiti, da po smernicah “Slovenskega lovskega društva” v Ljubljani lov kar najbolj povzdigne in oplemeniti.
Člani “Lovskega kluba”.
Člani L.K. so neoporečni posestniki občani občine Št. Vid-Stična ali v občini bivajoče druge osebe (uradniki, obrtniki) itd. Število članov bodi največ 12. Vsak član mora imeti oziroma si mora privzgojiti smisel za gojo in pospeševanje dobrega lova.
Članstvo more prenehati le po preteku zakupne lovske dobe, po sporazumu med člani pa lahko že prej.
Delovanje “Lovskega kluba”
Kot lovski zakupnik bo “Lovski klub” v Stični nastavil in dal zapriseči 4 zanesljive lovske čuvaje , ki bodo imeli nalogo lovske tatove brezobzirno zasledovati in ovajati pristojnim oblastem, da jih kaznujejo. Njih dolžnost bo seveda tudi pokončavanje mačk in drugih živali, ki zalezujejo po gozdovih in grmovju mlado in staro divjačino.
Povzdigo, pospeševanje in oplemenitev lova v občini hoče L. kl. doseči tudi z uvozom zajcev iz oddaljenih pokrajin, da se s križanjem z njimi domače pleme okrepi in požlahtni. Lovski klub hoče nabaviti tudi fazane in jih izpustiti na najbolj primernih mestih svojih lovišč.
Da se poljska jerebica ne uničuje in ob velikem snegu od lakote ne jamra, jim bo L. kl. napravljal zatočišča in jim nastavljal živeža. V predelih občine, kjer so se poljske jerebice zatrle, jih bo L. kl. na novo zaplodil.
Da se smisel koristnega lova oz. plodonosnosti lovišč, ako postopajo lovci plemenito in z razumevanjem, razširi in poglobi, bodo člani skrbeli tudi za primerna predavanja zase in druge prijatelje lova, kolikor bodo sposobni ali sami ali pa si bodo poiskali blagohotnega predavatelja v tej stroki.
Kdo zastopa L. kl. pred oblastmi.
Pred državnimi in drugimi oblastmi zastopa L. kl. lahko vsak član, ki se tam izkaže s povabilom ali, če treba, tudi s pooblastilom.
Prispevki in članarina.
Nagrada lovsk. čuvajem in drugo.
Vse te v nadpisu imenovane zadeve se bodo določale in denar pobiral po svobodnem sporazumu med člani kluba.
V Stični, dne 7. Februarja 1933.
Janez Šerek Stična št. 31
Lampret Jože Gaberje št. 9
Ludvik Gabrijel Stična št. 5
Komentar avtorja:
Podpis Janeza Šerka je nečitljiv zato, ker je med vojno izgubil obe roki, namesto njih pa je imel dve kljuki, kljub temu pa se je lovsko udejstvoval. Njegovo ime se večkrat omenja v zborniku LD. Verjetno je bil tudi eden od ustanovnih članov lovske družine Stična leta 1946.
Lampret Jože, po domače Pungršček, iz Gabrja, je bil dejaven tudi pri Jadralni skupini Stična, saj je neštetokrat s konjsko vprego peljal jadralno letalo na Nograd. https://www.e-sticna.si/starejsa-zgodovina/letalstvo-2/letalstvo/
Ludvik Gabrijel je bil lastnik gostilne v Gradičku, med vojno je bil ubit. https://www.e-sticna.si/starejsa-zgodovina/gradicek/
Odločba o odvzemu lovišča LD Gradišče (Stična)
V glasilu “Lovec” iz aprila 1953 je bilo na predzadnji in zadnji strani, torej na ovitku revije, objavljen dokument kjer piše, da je lovski družini Gradišče, v oklepaju je navedeno ime Stična, zaradi hudih disciplinskih prekrškov nekaterih članov, odvzeto lovišče oziroma se razdre pogodba o upravljanju.
V 5. številki revije Lovec, maj 1953, je bil objavljen daljši prispevek avtorja Ivana Majcna z naslovom Problemi Okrajne lovske zveze Ljubljana. V prispevku opisuje izredno slabo vodenje družin, nedisciplino pri izvajanju lova, kršenje zakonitih določil o lovu, orožju itd. V družine in na skupne love so pošiljali opazovalce, da so poročali o stanju in poskušali z nasveti urediti nepravilnosti v lovskih družinah. Uspeh je bil bolj pičel, saj je bilo v lovskem letu 1952/53 z ukorom kaznovanih šest družin, ena pa je bila razpuščena (Gradišče)!
Na spodnjih fotografijah: naslovnica, predzadnja in zadnja stran revije.
Tragična usoda gozdnega čuvaja
Dokument, ki ga predstavljam v tem prispevku je bil last gospoda Franca Trunklja, doma iz Orlake pri Sela Šumberku. Po domače se je reklo pri Zadenških. Priženil se je Franc na Bojanji vrh 16, po domače pri Hribovih, kjer sta z ženo Marijo kmetovala na majhni kmetiji. Med obema svetovnima vojnama je bil postavljen za gozdarsko-lovskega čuvaja v Bojanskem borštu, tedanjem gozdnem posestvu samostana Stična. (glej dokument). V drugi svetovni vojni ni bil udeležen in je ostal doma. Po končani vojni je tedanja oblast podržavila zgoraj omenjeno samostansko posest. “Hribov stric”, pod tem imenom so ga poznali starejši ljudje, pa je v novi državi spet dobil isto službo.
Leta 1947 (točen datum ni znan) je odšel v Grosuplje na Gozdno upravo (ali nekaj podobnega) po prvo plačo. Tam ga je tedanja oblast pridržala za nekaj dni. Zakaj je bil pridržan ni bilo nikoli znano. Po nekaj dneh se je vrnil domov z naročilom, da se mora v naslednji tednu ali dveh spet javiti v Grosupljem. V strahu, da se mu bo kaj hudega zgodilo, je na domačem skednju naredil samomor. Pokopan je na Muljavi.
Vsi zgoraj navedeni podatki so povzeti iz ustnega izročila domačih. Zapisal Jože Plankar
Anton Serafin, cesarsko kraljevi gozdar v Stični
Anton Serafin, rodom iz Italije je dolga leta služboval v Stični kot c. kr. logar. Samo po sebi je bilo umevno, da je bil državni logar tudi lovec. Ko so leta 1898 stiško graščino, kot so takrat rekli samostanskim stavbam, naselili zopet cistercijani, je Anton Serafin do upokojitve služil njim.
Po upokojitvi je kupil hišo na Viru. Pri hiši se je reklo pri Strmecu, mogoče se je tako imenoval prejšnji lastnik ali pa se je hišno ime prijelo zaradi strmega klanca, ki se je pri hiši začel dvigovati proti Stični.
Da je bil anton Serafin spoštovanja vreden človek je videti tudi po objavah o njegovi smrti. Takrat so vest o smrti s kratkim življenjepisom Antona Serafina objavili vsi pomembnejši časopisi, kot je Slovenec, Domoljub, Ameriški slovenec in Laibacher zeitung.
