Na tej strani bomo zapisovali razne zgodbe o naših lovcih in lovu.
Lovska zgodba s Studenca
V knjigi Na gugalnici otroštva Hede Rus Kastelic je zapisana tudi prisrčna resnična zgodbica iz časa, ko je bil lov del vaškega vsakdana. Avtorica se spominja očeta lovca, lovske preže in posebnega dogodka, ki je v vasi vzbudil veliko pozornosti. Prispevek dopolnjuje tudi originalna fotografija iz leta 1954.
LOVCI
Naš oče je bil lovec, zato je bil včlanjen v lovsko zvezo. Rad je hodil na lov. V gozdu je bil mir in čist zrak. Spominjam se, da je živalim pozimi nastavljal seno in sol. Včasih jim je v košari nesel tudi domača, drobna jabolka. Lovci so v gozdu napravili lovsko prežo. T o je bila majhna hišica na štirih, visokih lesenih nogah. Na prvih dveh nogah so zbili lestev, po kateri so prišli v hiško. S tega prostora so prežali na živali, kadar je bil lov odprt.
Nekega večera, ko smo povečerjali, je Nežka že zaspala. Oče je povabil mamo, naj gre z njim na prežo čakat srnjaka. Midve z Zalo sva obljubili, da bova spali pri Nežki, zato je mama sprejela povabilo in sta šla. Ko smo zjutraj vstali, nama je oče povedal, da je mami ustrelila srnjaka. To se je po vasi hitro razvedelo, kajti v vasi je bilo še nekaj lovcev. Dogovorili so se, da jo bodo krstili in sprejeli v lovsko bratovščino. V soboto proti večeru smo se vsi zbrali pri Strmičevi hiši, kjer je prebival zdravnik Slavko (Lampret op.a.) z družino. Na njihovem ganku je potekal krst. Mama se je morala pripogniti, nato so jo s smrekovo vejico vsi prisotni lovci švrknili po zadni plati. Sestra Zala je to videla, planila je v jok, stekla k mami, se jo oklenila in vpila: “Ne boste tepli moje mame, ne boste tepli moje mame!” Mama jo je vzela k sebi in komaj potolažila. Krst so prekinili, druženje s pesmijo in dobro voljo pa je trajalo še dolgo v večer.
Iz knjige Hede Rus Kastelic, Na gugalnici otroštva.
Janezovih 💯 (prašičev)
Pisalo se je daljnega leta 1990.
Februar se je bližal koncu, zima pa se je počasi poslavljala. Bila je tista prava zima, kot so bile zime nekoč in kakršnih danes ni več. Po rebreh je še ležal debel sneg, noči so bile mrzle, a zjutraj ob zori si že slišal drobnega ptička, ki je pel svojo pesem pomladi v pozdrav.
Tisti dan je bila sobota in v naši lovski družini je potekal občni zbor, kakor se je temu takrat reklo. In to pravi občni zbor – povsem drugačen od današnjih. Takrat se je poročalo, odločalo in predebatiralo tisoč drobnih stvari, ki jih danes nihče več niti ne povoha. Bilo je obilo dobre volje, lovske latovščine, bilo je pravo tovarištvo, ki ga danes težko najdeš.
Na tem občnem zboru smo pod točko »Razno« sprejemali lovske pripravnike.
Janez Ambrož iz Sel nad Višnjo Goro je bil eden izmed njih – o njem bo danes tekla beseda.
Teden dni prej smo sedeli na upravnem odboru. Vse nas je zanimalo, kdo je ta možakar, ki prihaja k nam. Iz zagate nas je rešil naš dolgoletni strelski referent Vilko Kastelic. Dejal je, da ga pozna, ker sta soseda: da je »ta pridne sorte«, da zna kuhati, pomivati, pospravljati, in da je eden redkih, ki zna speči kruh v krušni peči. To mi je ostalo v spominu. Legendarni Franckov Gust iz Metnaja, ki je bil takrat zraven, pa je nezaupljivo dodal: »Kaj pa, če bo preveč rad mesu ju?« Planili smo v smeh – bili smo še premladi, da bi razumeli človeka, ki je že takrat gledal daleč naprej.
Janez je bil sprejet, potem pa je – po stari pripravniški navadi – hitro padel v nemilost: malo mentorju, malo upravnemu odboru, pa še komu vmes, če je imel človek ravno čas. Vsak ga je malo »preizkusil«.
Minili sta dve leti, izpit je bil na mizi, puška že doma. Razmišljal je, da bi se resneje lotil divjih prašičev, ki jih je bilo takrat okrog Sel kar precej. Srnjad ga nikoli ni posebej mikala. Treba bo narediti krmišče, postaviti prežo, potem se bo pa pokazao kako in kaj. Izkušenj pa tako in tako ni imel kaj dosti.
Na lovskem pohodu je na Babjem kolenu (le kdo mu je dal tako ime?) na neki krevljasti bukvi našel lestve, nekaj klinov in desko, ki je nekoč služila kot preža. Doli v grabnu pa je bila skopana kaluža od prašičev. Zdelo se mu je prav: popraviti prežo, nasuti koruzo in čakati. In zgodilo se je prav to, kar si je želel – prašiči so »prijeli«.
Odločil se je: zvečer bo, kar bo. Po luni je dobro kazalo, po Pratiki tudi. Vsi lovski in navadni svetniki so bili na svojih mestih.
S težkim srcem se je v večernem mraku povzpel po lestvi in obmiroval v nočni mir. Bleda luna, pa še tisti zadnji krajec, je tiho in bledo svetila doli po pobočju. V glavi pa: »Saj ne bo nič, bolje bi spal v topli postelji …«
Ko je v Sevski cerkvi že zdavnaj odbilo polnoč, ga prebudi pok suhe vejice. Srce mu je skoraj poskočilo v grlo. Zasliši težke korake – in že pljuskne pujs v kalužo. Križ na češki bokarici mu je plesal, kot bi bil na barki v nevihti. Rešil ga je strel – potem pa tišina. Nobenega bega, nobene polomljene veje.
»Sigurno sem zabeleštral, ker sem prehitro sprožil.« Mentor mu je vedno vcepljal v glavo, da se mora pred strelom umiriti. »Zdaj – kar je, je.« S težkimi koraki se odpravi k luži, čeprav je vedel, da je po strelu dobro še malo počakati, da se žival »odahne«, če je zadeta. Vsaj tako so ga učili stari jagri.
Ko posveti s svetilko, mu skoraj zastane sapa: na robu luže leži dobro zadet prašič.
Postal je ob plenu. V njem se je premešala praznina, ponos, pa neka resnost – občutek, da lovski svet od tu naprej ne bo več isti.
Sedaj je bilo treba očistiti plen. Pri sebi je imel nož Puma, ki ga je pred kratkim kupil v Borovljah in ga – z nekaj sreče in veliko treme – pretihotapil čez Ljubelj. Bil je dober nož, saj je tudi stal celo bogastvo. Pa tudi strah nekaj stane, a ne?
Sledila je naloga, kako spraviti pujsa iz grape domov. Ob pomoči soseda mu je uspelo. Ko se je nad Pristavo že budila jutranja zarja, je bil prašič doma. Ni minilo dolgo, ko so se prašiči spet pojavili pod prežo, požrli vso koruzo in odšli. Nazaj jih tisto noč ni bilo več. Čez nekaj dni so se vrnili, naš Janez pa je tisti večer sladko spal doma. Ko je zjutraj videl, kaj je zamudil, mu ni bilo lahko.
Od takrat naprej je čakal cele noči, se vračal domov neprespan, včasih razočaran, občasno tudi besen. Kmalu je spet padel prašič, naslednji teden še eden – tokrat na Sevskih njivah, iz tako imenovane Vilkotove preže. Še velikokrat se je sredi noči slišal samotni strel: v Velikem Borštu, na Poljanah, na Rupah in še kje. Janez pa je zjutraj vedno privlekel prašiča iz gozda.
Tudi v zimskem času je bil uspešen na pogonih. Število prašičev pa je raslo!
Minevala so leta. Mimogrede je uplenil še medveda – resda majhnega. Nekateri so zmajevali z glavo češ, »lahko bi bil večji«. A medved je največja evropska zver, pa naj bo mahen ali velik, kajne? Sem ter tja je padla tudi kakšna košuta, jelenček pa se je kdaj znašel vmes. Na zimskih nočnih čakanjih je marsikatera zvitorepka obležala na snegu, pa tudi kuna se je približala marmeladi na krmišču.
Število prašičev pa je raslo!
Nekoč je v lovskem domu – kjer je bil tudi dolgoletni oskrbnik – v šali dejal, da ko upleni stotega prašiča, ga v domu spečemo. Obljubili smo mu, da ga bomo držali za besedo. Njegovi lovski tovariši smo že iz obupa in za šalo komentirali, da je človek kar »smolen« za prašiče, da sami pritiskajo nanj. Kot bi šel v “vrtiček” kupit tisto lepljivo rumeno ploščo za muhe in bi se nanjo vse samo lovilo.
A resnica je bila daleč od tega. Tako govorijo le razni postopači, ki jim je že ogromen napor sneti puško s klina in se odpraviti na večerno čakanje. Naš Janez bi jim znal povedati, koliko zimskih noči je presedel, koliko večerov in juter zapravil, kolikokrat je bil premražen kot cerkvena miš, moker od dežja in še in še.
Od tu naprej se zgodba šele začne.
Zjutraj smo se dobili v lovskem domu. Pisal se je 26. januar 2025. Ob jutranji kavi se dogovorimo, da preverimo, če so prašiči kje v lovišču. Snega ni bilo, le pomrznjena tla. Večina je bila za to, da poženemo Rupe. Opozicija pa je takoj skočila v zrak, da tam »nikoli nič ni«, ker tudi prejšnjič ni bilo.
Gospodar Gregor je pomiril strasti in predlagal Pristavo. Vsi so bili za.
Postavimo štante po Potoku proti Bukovici, povrhu pa od Polančeve preže proti cerkvi na Pristavi. Našega Janeza, ki je bil zraven, smo takoj pobarali o številki prašičev. Dejal je, da jih ima na tleh 98 in da letos najbrž ne bomo nič pekli, mogoče kaj jeseni.
Razporedili smo se po stojiščih. Janez Perovšek, Klemen in Tadej Strmole s psi odidejo v pogon. Strelcev ni bilo prav veliko, zato so bile zastavljene le glavne stečine.
Janez je dobil stojišče »na krožnem«, kot pravimo koncu gozdne ceste, ki pride iz Bukovice. Ker mu kot izkušenemu lovcu položaj ni bil najbolj všeč, se je malce prestavil po potoku navzgor – ravno toliko, da je imel boljši pregled.
Psi hitro izsledijo prašiče in jih poženejo. Nekateri jih vidijo, a nihče ne pride do strela. Dva zaostala pujska pa se potuhneta v gošči. V naslednjem trenutku odskočila proti dolini.
Prvi se pojavi pred Janezom. Morda bi mu bilo usojeno, da se reši in uide čez mejo, če na stojišču ne bi stal lovec prekaljen v vseh situacijah. Natančen strel iz češke bokarice je odločil. Komaj je Janez zamenjal naboj, se pojavi še drugi prašič – doleti ga ista usoda.
Ko se vse umiri, Janez stoji ob obeh uplenjenih prašičih. Tiho. Morda podobno kot nekoč na Babjem kolenu. In morda je razmišljal, kako je od takrat minilo že več kot trideset let… kako čas beži… kdo bi vedel.
Priprave na sobotno praznovanje so hitro stekle. Z Janezom sva se spustila z Obolnega čez Jastrebnik v dolino Reka Gozd. Tam spodaj stoji turistična kmetija Pri Žnidarju, kjer so nama spekli prašiča v krušni peči.
Zvečer smo se zbrali v lovskem domu. Zbrali smo se vsi Janezovi lovski prijatelji, ki že desetletja lovimo skupaj in delimo tegobe lovskega stanu. Vzdušje je bilo prijetno, domače. Prašiček je bil lepo pečen, topel kruh iz krušne peči pa je prav tako šel odlično zraven. Sicer so nekateri malce godrnjali, da je meso malo presuho – kot vedno najdeš kakšnega strokovnjaka za meso – ampak vse je bilo tako, kot mora biti. Našel se je tudi kakšen literček cvička, tako da nihče ni umrl od žeje ali žalosti.
Skupaj smo se fotografirali. Stoti pujs, kot Janez pravi temu, ni kar tako! Za lep zaključek večera je poskrbel naš lovski čuvaj Branko Zupan, ki rad v takih trenutkih prijetno preseneti. V dom je prinesel veliko torto s sliko divjega prašiča in številko, ki mu pripada. Nato smo posedeli dolgo v noč in obujali zgodbe — stare, nove, resnične in nekoliko okrašene.
Preživeli smo lep, topel lovski večer.
Tebi, Janez, hvala za vse — in še naprej dober pogled!
In za konec… kaj se dogaja danes?
Človek je odšel v penzijo in sveto obljubil, da bo zdaj, ko bo imel več časa, še bolj jagal prašiče. In kaj se dogaja danes? Vsi lazimo za črnuhi, eni bolj, drugi manj. Zjutraj se privlečemo iz gmajne vsi zlomljeni — eni bolj, drugi manj. Ob jutranji kavi pri Viridi ali Pikelnu imamo »obveščevalne točke«. Eden reče: »Sinoči je pa v Velikem Borštu počilo, najbrž na Herkulesu… je blo bolj zadaj… kaj bi to bilo?« — pol ugibanja, pol slutnje.
Moj tovariš, ki je bolj tihe sorte, pa končno dvigne pogled in pove:
»Janez je prašiča položil na ščetine. Mi je sinoči poslal sporočilo.«
Kako spet on? In od tam naprej se zgodba o Janezu in njegovi »smoli« nadaljuje…
Vse ostalo je zgodovina.
Napisal: Jože Plankar
Franc Bregar – Vrbetov France (1908—1979)
Fotografija, na kateri so ob divjem prašiču zbrani ivanški lovci me je spodbudila, da nekaj besed namenim še Francu Bregarju, po domače Vrbetu. France je bil član lovske družine Stična že od njene ustanovitve leta 1946. To potrjuje zapisnik sestanka lovskih interesentov iz gostilne Eržen v Ivančni Gorici, 24. februarja 1946. Poleg njega je bilo navedenih še deset stiških lovcev, ki so se s predstavniki sosednjih lovišč dogovarjali o mejah novo ustanovljenih lovišč. Najdemo ga tudi na seznamu imetnikov orožnega lista iz leta 1945, kjer je zabeleženo, da ima njegov orožni list številko 369.
Franc kot lovec
Ohranjenih je nekaj fotografij, ki pričajo o njegovih lovskih letih. Na njih lahko razberemo tudi zanimive podrobnosti naprimer kakšno vrsto orožja je uporabljal ali kakšen drug pomemben detajl. Takrat so imeli lovci pretežno puške dvocevne šibrenice, medtem ko je bila risanica redkejša, saj je veljala za vojaško orožje. France je imel dvocevno šibrenico, petelinko, okrog pasu pa pas s patroni.
V tistem času se je pretežno lovilo malo divjad. Srnjad in druga visoka divjad je bila izjemno redka. Zajcev, lisic ter poljskih kur, prepelic in jerebic pa je bilo mnogo več kot danes.
Ko se je leta 1963 lovska družina Stična razformirala je France postal član novo ustanovljene LD Ivančna Gorica v kateri je ostal vse do smrti leta 1979.
Do izgradnje lovskega doma leta 1971, se je arhiv zgubljal po različnih lokacijah sedeža našega društva ali pa se je iz različnih vzrokov sproti uničeval. Zato je veliko podatkov o tedanjih članih, funkcijah in priznanjih za vedno izgubljenih. Klub temu smo uspeli zbrati nekaj fotografij in spominov, ki ohranjajo sledove njegovega dela.
Prvi praporščak v LD
Leta 1976 je Lovska družina dobila svoj prvi družinski prapor. Slavnostno razvitje je potekalo pri lovskem domu na Mali Goričici. Dogodek je bil simbolično povezan z letom ustanovitve LD Stična (1946). Slavnostno razvitje prapora je pripadlo prvemu praporščaku Francetu Bregarju-Vrbetu.
Lovska dogodivščina iz Bojanskega boršta
Zgornja fotografija skriva zanimivo zgodbo, ki se je ohranila v ustnem izročilu in jo velja zapisati, da ne potone v pozabo.
Komentar Jožeta Plankarja:
Ko sem si ogledal to fotografijo, sem se takoj spomnil na Rusovega Staneta, ki je imel to sliko doma. Divji prašič, ki je na sliki, je bil njegov lovski plen. Uplenjen je bil v Bojanskem, nasproti današnje lovske koče, ki takrat seveda še ni stala.
Stane je tistega jutra šel v Bojansko na srnjaka. Kot se je sam izrazil, je »štrajal« okoli, ko je na poti opazil svež živalski iztrebek, iz katerega se je še kadilo. Malo naprej pa je zagledal še prašiča. Bil je zelo presenečen in vse se je začelo zapletati – prašič je bil že skoraj napol v stelji, časa pa je zmanjkovalo. Stane je hitro ustrelil v zadnjem trenutku, kot je rekel, “k vragu je pa tako in tako vse skupaj šlo”. Ni bil prepričan, ali je sploh kaj zadel, zraven pa se tudi ni upal pristopiti. Zato je vse skupaj pustil in odšel domov po pomoč.
To se je dogajalo poleti leta 1953. Komaj je zbral ekipo, ki je na sliki, nato pa so proti večeru skupaj odšli v Bojansko. Prašiča so našli v bližini, vendar je bil že poln muh in zaplunkov.
Obstajala je še ena enaka fotografija, posneta z druge strani. Na njej se vidi, da je bila slika posneta nasproti fotografa Erjavca, čez cesto, tam nekje na Madkovem travniku. Prašič pa je bil zadet “v mehko” – na tisti zadnji fotografiji se to lepo vidi, kolikor se jaz spomnim.
Krznen “ovratnik” na vratih
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo nošenje krzna še vedno izjemno priljubljeno in veljalo za simbol prestiža. Lisičje krzno je bilo še posebej cenjeno – skoraj vsaka nekoliko premožnejša ali uglajena ženska je imela v omari vsaj eno lisičjo jakno. Tudi lovci so imeli od tega precejšnje koristi, saj so z lisičjimi kožami lahko občutno povečali družinski dohodek. Sčasoma pa se je družbeni odnos do naravnega krzna močno spremenil, njegova uporaba je postala vse bolj sporna in sčasoma tudi nezaželena.
Zgleda, da tudi Vrbe ni bil izjema, saj sem pri “raziskovanju” hiše naletel na tole pozabljeno lisico, obešeno na vratih v prvem nadstropju njegove hiše. Fotografija se mi je zdela posrečena in sem jo poslal, skupaj z še nekaterimi na nek lovski foto natečaj. Ta fotografija sicer ni bila nagrajena, dobil pa sem 2. in 3. nagrado za fotografiji “Slovo” in “Avtoportret”.
Spomini Francetove hčerke Marije na očeta
“Moj oče je bil rojen v Stični, njegov oče, torej moj dedek, pa je bil iz Znojil. Imel je 7 bratov, ki so se razkropili v bližnji in daljni okolici, zato toliko priimkov Bregar po Muljavi ,Znojilah in Krki. Vsi so iz istega gnezda. Moja stara mama ne vem kje je bila rojena, moja mami pa je bila iz Zavrtač pri Polževem.
Lovec je bil od kar se jaz spominjam. Bil je gospodar Lovske družine Stična, Bog ne daj Ivančna gorica. Ustrelil je samo enega srnjaka s prekrasnimi rogovi, visoko divjad ni potem več streljal, ker se mu je smilila. Ti rogovi so šli tudi V Novi Sad na razstavo in dobili priznanje. Rogove še vedno hrani Franci ( moj brat ), ki živi v Grosupljem.
Streljal pa je nizko divjad, zajce, lisice, pa ne veliko, rad pa se je družil z lovci, tako privatno, kot v lovski družini.
Spomnim se, kako sva velikokrat nosila , pozimi, hrano za divjad, v zato postavljena krmišča, v tem je užival in se najbolje počutil, kot lovec.
Rajši kot streljal, je divjad opazoval in zelo užival.
Zgodovina Vrbetovine
Med današnjo Ivančno Gorico in Stično na levo ob cesti se za živimi mejami skrivajo stavbe z nenavadnim imenom Edenski vrt. Kmalu ne bo nihče več vedel, da se je tu reklo pri Vrbetu. Mimoidoči smo dolga leta s spoštovanjem gledali starodavno hišo, ki je počasi, a vztrajno propadala.
Hiša je prvič evidentirana v franciscejskem katastru za katastrsko občino Stična (Sittich), ki je bil za to območje izdelan v času med letoma 1823 in 1827. Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1787 hiša še ni označena, kar pomeni, da je bila zgrajena po letu 1787, vendar že pred franciscejskim popisom.
Na tej podlagi lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da so hišo postavili najverjetneje okoli leta 1825 in bi bila danes stara približno 200 let.
Ker v času franciscejskega katastra kataster ni beležil novih gradenj, temveč le obstoječe objekte, je možno, da je bila hiša vrisana kot že nekaj let stoječa stavba, zato je njena gradnja lahko še nekoliko starejša od časa kartiranja.
Kot prvi lastnik se omenja Jožef Lesjak šele od leta 1868, po domače pa se je reklo pri Poljskem Boltiču. (Pri Boltiču, od koder je rodbina najbrž izhajala, in je bil gostilničar v Stični ter občasno tudi župan, se je reklo pri Starem Boltiču.)
Iz te rodbine izhajata dva znana duhovnika Jožef Lesjak (1806-1875), ki je bil župnik v Sodražici in Anton Lesjak (1857-1924) zgodovinar, pisatelj in glasbenik ter župnik v Dobrovi in Šentjerneju.
A domačija očitno ni imela naslednika in je šla v prodajo. V naslednjih desetletjih se je menjalo več lastnikov. Nihče ni ostal tako dolgo, da bi se hiše oprijelo novo domače ime, čeprav se je staro ime pri Boltiču pozabilo. Rekli so preprosto pri kovaču na Polju. Domačijo s kovačijo je leta 1884 kupil Anton Marinčič, ter jo 1891 prodal Jožefu Gorišku iz Mekinj. Zelo na hitro se je menjalo še nekaj lastnikov in najemnikov dokler je ni nekje po letu 1808 kupil Matija Bregar. Matija je bil Habjanov iz Znojil pri Krki. Doma je bilo veliko bratov, ki so bili zaželeni kot zetje na okoliških kmetijah. Tako se je Matija priženil k Vrbetovim v Gorenjo vas. Po prezgodnji smrti staršev in dveh hčera, so na kmetiji ostala štiri dekleta. Matija se je oženil z najstarejšo z Marijo Zaletel. Tu sta se jima rodila dva otroka: Marija in France. Potem pa so se očitno začele možiti Marijine sestre in Matija bi moral izplačati ogromne dote. Tako so domačijo prodali, Matija in Marija pa sta s svojim deležem, ki je bil verjetno največji, kupila dom v Stični. S seboj sta prinesla tudi novo hišno ime, a ne Bregarjevega iz Znojil, ampak ženino iz Gorenje vasi. Navsezadnje se je tudi bodoči gospodar France rodil 3.12.1908 v Gorenji vasi kot Vrbetov. Stara hiša je sčasoma za mlado družino postala preveč neudobna, pa so verjetno nekje med obema vojnama zraven postavili novo — tako s frčado kot so bile tedaj moderne. Ta še stoji, a močno spremenjena.
Zahvaljujem se Valerij Ravbar za zgodovinski del ter Jožetu Plankarju za ohranjeno lovsko zgodbo.
Joseph Heinrich Stratil (1793 – 1884) gozdarski in lovski mojster v Stični
Njegov oče Johann Baptista Stratil (1743-1823) po rodu Čeh ali Slovak je prišel na Kranjsko okoli leta 1772 v skupini zemljemercev, ki so pripravljali Jožefinski kataster. Ostal je v Ljubljani, kjer se je rodil tudi Josef Heinrich. Ta se je v zgodovino Stične in Kranjske vpisal na mnogih področjih. Bil je silno zanimiv človek-predvsem pa vedno prvi. Prvi je pisal o halštatskem grobišču na Viru, prvi je opisal razmnoževanje človeške ribice, prvi napisal življenjepis Petra Pavla Glavarja, pa pesnitev o Postojnski jami, delal je načrte osuševanje ljubljanskega barja, za ustanovitev muzeja, zbiral podatke o čarovnicah in bil prvi med spiritualisti. Zanimivo, da je ob vsakem pomembnejšem poizkusu napisal protokol, se pravi poročilo o dogodku s podpisi prič. Najbolj znan je njegov protokol o človeški ribici.
Toda njegov poklic je bil gozdarski in lovski mojster zaradi katerega je tudi prišel v Stično. Na ozemlju Kranjske so skušali organizirati javno gozdarsko upravo že leta 1816, a so uspeli šele dve leti kasneje. Gozdni uradi so delovali pri okrožnih glavarstvih. Kandidati za delovna mesta so morali imeti spričevalo urada najvišjega gozdarsko – lovskega mojstra na Dunaju, znati pa so morali slovensko ali kateri drug slovanski jezik. Na Kranjskem je bilo takrat nastavljenih kar nekaj znanih gozdarjev, najimenitnejši med njimi je bil gotovo izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, gozdar v Pleterjah. Vsi so končali Cesarsko kraljevo gozdarsko in lovsko šolo v kraju Mariabrunn pri Dunaju. Lovski pouk (Jagdwesen ) je bil pomemben in obvezen del gozdarskega izobraževanja. V času Avstro-Ogrske je bil namreč upravitelj gozdov (gozdar) odgovoren tudi za gospodarjenje z divjadjo in izvajanje lova na svojem območju, zato sta bili ti dve vedi neločljivi. Šola v Marienbrunnu je torej zagotavljala celovito izobrazbo za gozdarje-lovce, ki so morali obvladati obe področji. Skrb za gozd je vključevala tudi skrb za divjad. Nadzirali so število živali, preprečevali krivolov in včasih tudi organiziral večji lov. Posebno dosti časa je vzel boj proti krivolovu kar je zahtevalo stalno prisotnost na terenu.
Toda organizacija gozdarske upravne službe se na Kranjskem ni obnesla in tako so bila mesta distriktnih gozdarjev ukinjena, gozdarji pa so si morali poiskati nove, največkrat uradniške službe. Tako najdemo Stratila leta 1829 v Ljubljani kot uslužbenca višjega gozdarskega urada. Vendar je najbrž pogrešal delo na terenu, saj je pisal prošnje za mesto gozdarja v tistih pokrajinah, kjer so te službe še obstajale.Leta 1832 je odšel v Avstrijo. Bil gozdar in lovec na področju Tulbing – Mauerbach v Dunajskem gozdu. Pozneje je z ženo in tremi otroki /eden od sinov je ostal na pokopališču v Stični/ živel v Moedlingu pri Dunaju in se posvetil klicanju duhov – svojemu konjičku, ki ga je privlačil že v Stični.
Ko ga kot ostarelega »znanstvenika« opazujemo na fotografiji iz ene od njegovih knjig o spiritualizmu, ga komaj moremo primerjati s tisto, ko je še hodil o gozdovih ter skrbel za drevje in divjad.
Napisala Valerija Ravbar
Slovesna obeležitev 55. obletnice Zasavskih rogistov na gradu Bogenšperk
V nedeljo, 31. avgusta 2025, je v čudovitem ambientu atrija gradu Bogenšperk potekala slovesnost ob 55. obletnici delovanja, naših dragih dolgoletnih prijateljev, Zasavskih rogistov. Slovesnosti so se udeležili tudi člani naše lovske družine, Jože Zaman, Branko Zupan in Silvo Oven, ki so s svojo prisotnostjo počastili ta pomemben jubilej ter izrazili spoštovanje do dolgoletnega delovanja in prispevka Zasavskih rogistov k ohranjanju lovske kulture in tradicije.
Praznovanje so s petjem obogatili pevci Komornega zbora Valvasor, dogodek pa je dodatno popestril Marko Mavri, ki je na avtentičen način predstavil umetnost oponašanja jelenjega rukanja.
V spodnjem videu si lahko pogledate krajši posnetek proslave.
Medvedka na tepki
Prispevek mi je posredovala gospa Valerija Ravbar iz Malega Črnela.
Med osmrtnicami lovcev, ki si jih objavil, je tudi Leopold Pušlar (1902 – 1958). Njegova hči Gabrijela, poročena Jakoš s Hudega (1928-2017) , mi je pred kakega četrt stoletja povedala zgodbo o medvedki na tepki. Ne vem ali je bil slavni lovec prav njen oče ali kak njegov sosed, saj je bilo na Hudem vedno dosti lovcev. Tudi Gabrijela je očeta pogosto spremljala na lov. Boš presodil sam, če bo zgodbica uporabna. L.p. Valči
Na hribu za vasjo Hudo* je hruška tepka tisto leto bogato obrodila. Lovci so opazili sledi, da se hodi medved ponoči sladkat s plodovi. Nekomu od lovcev se je porodila misel, da bi proti večeru splezal na tepko, nabil puško in počakal na medveda. Dolgo je čakal, skoraj se je že naveličal, ko se je na lepem iz gozda prikazala medvedka z dvema mladičema. Medvedka sta bila razposajena; videlo se je da nista prvič pod hruško. Mama medvedka pa je bila previdna in je takoj zavohala lovca na hruški. Zelo se je razjezila in začela plezati po deblu. Lovec je bil silno prestrašen, saj je medvedka grozeče rjovela. Ko ga je dosegla, je odprla gobec, da ga bo zgrabila. Čeprav je bil trd od strahu, ji je vtaknil puškino cev v gobec in sprožil. Zgodilo se ni nič, oba sta obmirovala. Nato je medvedka zdrsnila ob deblu na tla. Ker je bila noč, lovec ni videl, če je mrtva, pa tudi mladiča sta bila tam in si ni upal z drevesa.
Celo noč je preždel med vejami s puško v rokah.. Verjetno je od strahu imel polne hlače. Ko se je začelo svitati, je videl, da sta mladiča še vedno ob medvedki in jo vabita, da bi šli skupaj nazaj v gozd. Ker se mama ni premaknila, sta nazadnje odšla sama. Šele potem si je lovec upal z drevesa Naslednji dan je bil v vasi pravi praznik. Lovci so okrasili voz lojtrnik s smrečjem, nanj napeli medvedkino kožo in trofejo slovesno odpeljali čez vas proti Višnji Gori, da so se še pred sosedi pohvalili, kakšne lovce imajo.
*Takrat Hudo še ni imelo pridevnika Malo, saj ga je dobilo šele leta 1953, da bi ga ločili od vasi Hudo pri Novem mestu. Sicer pa so ga še dolgo zapisovali po nemško kot Bösendorf.
P.s.: Ne morem si kaj, da ne bi napisala še nekaj o tepkah(pred kratkim sem namreč raziskovala o njih. pa ne v zvezi z medvedi.)Tepka je včasih rasla na vsakem kmečkem dvorišču, pa tudi ob poteh in na obronkih gozdov. Od kod ime? Sadeže so tako spravili z vej, da so jih otepali. Bolj romantična je razlaga, da je Marija Terezija ukazala saditi ta sadež po vsem cesarstvu, da bi tako omilila lakoto. Kdor ukaza ni ubogal, je bil tepen. Tepke so dosegle starost tudi do 200 let in zrasle v višino do 20metrov.Tepke so bile grenke in so dobile sladkobo šele, ko so se umedile. Otroci smo jih radi jedli suhe, oziroma njihov kompot. Zadnje tepkovo drevo je v naši vasi je padlo lani, jaz vem še za eno v Ivančni Gorici.
Jože Perme – Mežnarjev Jože, lovec, izdelovalec letal in jadralni pilot
Jože se je rodil 31. 12. 1905, očetu Jožetu Permetu, roj. 2.jan. 1869, dolgoletnemu cerkovniku v Stični in Mariji Ribnikar, dekli, nečakinji stiškega župnika Primoža Ribnikarja. V družini se je rodilo šest dečkov, Jože ml, je bil četrti po vrsti. Najstarejši Lojze je bil kovač v Mozirju, Viktor krojač v Ljubljani, Jože in Albin sta ostala doma v Stični in imela skupno delavnico v hiši. Jože je bil po poklicu mizar, njegov brat Albin pa kolar. Zanimivo je, da sta bila v delavnici obrnjena eden od drugega in v glavnem nista govorila zaradi različnih ideoloških nazorov. Naslednji otrok je bil France, ki je bil v času okoli leta 1940 pri vojakih, imel je čin narednika. Najmlajši sin Ivan pa je umrl v zgodnji otroški dobi.
Jože je bil po poklicu mizar, družine si ni ustvaril, tudi sicer je bil samotarske narave. Ni bil navaden podeželski mizar, ki bi sestavljal okna in mize, ter zbijal krste za umrle sovaščane, pač pa širše razgledan človek, ki se je zanimal za napredek in je ves gorel v želji, da bi lahko k temu tudi sam prispeval. Bil je tudi pustolovskega duha, saj je z veliko vnemo prebiral Karla Maya, zato se ga je med letalci prijel vzdevek Winetou. Ker so bila lesena letala podvržena stalnim poškodbam, so Permeta takoj vključili v Jadralno skupino Stična. Perme se je razvil v imenitnega popravljalca in graditelja jadralnih letal, čigar spretnost je bila znana tudi med graditelji motornih letal v Ljubljani, saj je tudi njim večkrat priskočil na pomoč.
Še nekdo je bil med nami, ki je bil začetnik. To je bil naš mizar Jože (Perme). On je sicer že dolgo delal pri naši skupini in glavni ter najvažnejši deli letal so bili delo njegovih pridnih rok. Z letenjem pa je nekako šele tedaj začel. Samo zaradi dela pri popravljanju letal še ni prišel na vrsto. Zdelo se mi je, da se tudi ni preveč poganjal. Vedno je bil pri svojem mizarskem delu ali pa ga ni bilo nikjer. Za nas je bila prava uganka, kje je, kadar ne dela. Na naša vprašanja, kje je v prostem času, nismo prejeli odgovora. Nekoč pa smo ga le zalotili. V seniku v najbolj skritem kotu je imel ob leseni steni svoj brlog in tu je prebiral Karla Maya. Ko smo ga našli je pravkar bral Winetouja. Zato se ga je to ime prijelo. Na Blokah je bil tudi že prejšnja leta, zato ni bil čisti zelenec. Nekaj skokov in poletov je že napravil. Zelo smo ga imeli radi, ker je bil odličen delavec, priden in napreden človek in velik šaljivec. Mnogokrat si je koga pošteno privoščil z burko, nekajkrat pa je bil tudi sam žrtev kake šale.
Ko je danes prišla vrsta nanj, smo letalo potegnili malo više po bregu. Hitro je bilo pripravljeno na start. Winetou se čvrsto usede na sedež, se pripne s pasovi in se neprestano z obupanim pogledom ozira globoko v dolino. Nenadoma zapazimo, da je letalo dobilo mrzlico. začelo se je hudo tresti. Zato smo pohiteli in ob veselih zbadljivkah je Winetou le napravil svoje predpisane polete. (Povzeto iz knjige Ludvika Stariča, Kragulje gnezdo)
Lovec LD Stična – Ivančna Gorica
Jože Perme je bil tudi lovec, član stiške in pozneje ivanške lovske družine. Član je bil od samega začetka LD Stična, to je od leta 1946, ko je bila družina tudi uradno ustanovljena. Iz dokumenta o lastnikih orožnih listin iz leta 1945 lahko ugotovimo, da je imel Perme orožni list s številko 337.
Žal se ni ohranilo kaj prida podatkov o Permetu, kot članu zelene bratovščine. Iz nekega dokumenta je razvidno, da leta 1964 ob razpustu LD Stična in ustanovitvi nove LD Ivančna Gorica ni bil izključen iz društva, kot nekateri njegovi solovci.
Strašna nesreča na lovu
Iz Št. Vida pri Zatičini se nam poroča: Minolji teden se je na lovu po nesreči sprožila puška lovcu Kutnarju in je strel zadel njegovega prijatelja g. Antona Kovačiča, posestnika in gostilničarja v Štoriju pri St. Pavlu, tako nesrečno v zadnji del života, da je zadeti po opravljeni sv. spovedi na vozu izdihnil. Pokojnik je bil vesel družabnik, priljubljen po celem okraju. Zapušča ženo in doraslega sina, s katerima žaluje za pokojnim vsa okolica. Bog jih tolaži! Pokojnemu želeč večni mir in pokoj vsi prijatelji!
Zgodba je zanimiva čeprav ni iz stiške fare. Gre pa za zanimive ljudi. Ta, ki je umrl, je bil gostilničar, še danes znan Štorovčan. Strelec pa mislim, da je bil iz imenitne hiše, ki je pred stoletji dala škofa Kutnarja, Slomškovega predhodnika. Da je bila spoved takoj na voljo, pa ima zasluge takratni šentviški kaplan Gnidovec, ki je bil tudi vnet lovec. O tem dogodku je bilo precej natolcevanja ali ga je ustrelil po nesreči ali nalašč, ker naj bi šlo za neko dediščino. Najbrž pa do nesreč pri lovu pač pride vsake toliko časa.
Smrtna nesreča na lovu
Slovenski narod, Ivančna Gorica, 24. oktobra 1934
Lov, ki se je vršil v nedeljo v gozdovih okoli višenjske Dobrave in katerega so se udeležili predvsem domači lovci, je imel zelo žalosten izid. Žrtev velike malomarnosti enega izmed lovcev je postal 52 letni dninar Ignac Plankar s Poljan nad Stično. Ko je mož pri nekem grmu rezal in vil krovnice, je kakih 15 korakov od njega naenkrat počilo – revež se je sesedel zadet od neštetih šiber. Lovec, ki je streljal naravnost nanj je enostavno mislil, da ima na muhi zajca ali srnjaka. Šele ko je Plankar kriknil je uvidel svojo usodno zmoto. A namesto da bi mu brž priskočil na pomoč, jo je urno odkuril. Plankarju so prihiteli na pomoč drugi lovci ga brž prenesli v dolino k zdravniku in odpravili z vlakom v ljubljansko bolnico. Toda bilo je zaman. Kakor izvemo je revež v bolnici že izdihnil, saj ga je zadelo baje okoli 50 šiber v glavo, vrat, roko in nogo. Orožniki so imeli precej dela, predno so ugotovili kdo je streljal, ker je prizadeti v začetku tajil.
V zadnjem času se dogajajo nesreče na lovu vedno pogosteje, ker ravnajo nekateri lovci zelo neoprezno, da celo – skrajno malomarno. Primer skrajne malomarnosti je prav gotovo tudi ta, ko je lovec v svoji bujni fantaziji in lovskem navdušenju iz take bližine pomeril naravnost v človeka. Skoro se ne bo upal človek ob nedeljah stopiti v gozd, ker ni varen, da ga izza grma ne oplazi s šibrami navdušeni ljubitelj “divjačine”. Umestno bi bilo, da bi politična oblast opozorila lovce na največjo opreznost, sicer naj bi krivce v nasprotnem primeru zaradi malomarnosti doletela zaslužena kazen. Umestno bi pa bilo tudi, da bi lovci sami izključili iz svojih vrst junake, ki ne ločijo človeka od zajca. Takim ljudem ne bi smeli dati puške v roke.
Za razmislek: pomenljiv je zadnji del zapisa (odebeljeno), ki daje slutiti, da so jo takratni lovci v takem primeru odnesli z blago kaznijo ali pa sploh brez.
Lovec brez rok ustrelil dva zajca
Ivančna Gorica 23. oktobra 1933
Včeraj so priredili lovci veliko brakado v loviščih na Debečem in Poljanah nad Stično, katere se je udeležilo nad 20 lovcev, med njimi precej Ljubljančanov. Lov je bil v lepem nedeljskem dopoldnevu in popoldnevu res zelo prijeten, zlasti pa je nudil mnogo zabave, smeha in pikrih opazk zaradi svojega izida. Lovski uspeh celega dneva je bil, namreč glede na število “jogrov” res izreden: v junaško smrt sta omahnila kar dva dolgouhca…
Toda v tem še ne tiči največja zanimivost. Najbolj “kreditno” za udeležnike lova je to, da je oba ustrelil Markov Žan iz Štorovja, kmet brez obeh rok, ki se je pa v svoji iznajdljivosti in zamisli dal napraviti tako izborne proteze s kavlji na koncu, da imajo vsi dolgouhci dokaj respekta pred njegovo dvocevko – no, sedaj tudi lovci, zlasti Ljubljančani.
Janez Šerek ali po domače Markov Žan se je rodil 12. 9.1883 v Stični 31 – Štorovje, očetu Francu Šerku in materi Elizabeti Kozlevčar, umrl pa je 3 februarja leta 1963. Bil je bil lovec še pred ustanovitvijo LD Stična leta 1946. To vemo iz ohranjenega zapisnika o Ustanovitvi “Lovskega kluba” v Občini Št.Vid –– Stična, ki je datiran z dne 7. februar 1933. Poleg Janeza Šerka sta ustanovna člana še Jože Lampret, Gaberje št.9 in Ludvik Gabrijel, Stična št. 5.
Po vojni je bil med ustanovnimi člani novoustanovljene LD Stična. Poleg še nekaterih stiških lovcev je naveden v Zapisniku o sestanku lovskih interesentov, ki je bil 24. februarja 1946 popoldne v gostilni Eržen v Ivančni Gorici. Na sestanku naj bi določili nove meje lovišč. Sestali so se predstavniki lovcev iz Šentvida, Krke in Zagradec. Lovcev iz Velikega Gabra in Šmartnega ni bilo na sestanek. Več lahko preberete tukaj: https://www.ld-ivancnagorica.si/zgodovina/kronika-ld-1946/ in https://www.ld-ivancnagorica.si/iz-arhiva-ld-ivancna-gorica/
Nas pa zanima, kako je Janez prišel ob roki. Frančiška Šerek, Štorovje 31, vulgo Marka (1890-1959) je imela več bratov, med njimi tudi Janeza. Temu so najbrž rekli Žan. Ko se je pred Pustom leta 1919 ženil Nangerjev mladi gospodar s Frančiško Šerek iz okolice Stične, so pripravili imenitno poroko. K takemu dogodku je seveda sodilo tudi pokanje z možnarji. Pri tem se je hotel še posebej izkazati nevestin brat Janez. Toda imel je smolo in razstrelivo mu je eksplodiralo v rokah in ju poškodovalo. Tako je potem vse življenje nosil namesto roke železno kljuko. Sestra, katere življenje na novem domu se je tako žalostno začelo, je dala postaviti križ v zahvalo, da je brat sploh ostal živ. Po njeni smrti ni bilo nikogar več, ki bi postal ob znamenju in se spomnil nesrečnega Janeza.
Bela vrana – zanimivo darilo stiškega gostilničarja Osvalda Fačinija v novomeški muzej.
V Izvestijah Muzejskega društva za Kranjsko iz leta 1910 je zapisan zanimiv podatek. Lovec Osvald Fačini je poslal deželnemu muzeju belično sivo vrano, (corvus cornix L. alb), ki jo je ustrelil v šendtviški okolici pri Zatičini na Dolenjskem. Doposlani eksemplar je mlad samec popolno belega perja in rožnatordečih oči. Tudi rožena kožica na kljunu in nogah je črnkasto rdeča. V ornitologični zbirki deželnega muzeja v Ljubljani se nahaja belična vrana, ki jo je ustrelil leta 1859 grof A. Margheri pri Otočcu na Dolenjskem (inv. štev. 152).
IV. Ptice (aves): a) Darila: poljska vrana ♀︎ (corvus frugilegus L.) iz ljubljanske okolice, podaril g. Ferd. Schulz – siva vrana in belični mladič (corvus cornix L. alb.) iz Št. Vida pri Zatičini, podaril g. Oswald Facini –….v nadaljevanju navajajo še nekaj daril in zamenjav in nakupov.
Zdi se, da so v tistem času večkrat pisali o belih vranah. Jih je bilo več kot danes? Sicer pa živali s tem genskim zapisom (albinizem) v naravi ne preživijo prav dolgo. Bodisi da so žrtev plenilcev, ker nimajo varovalne barve, zaradi slabše absorbcije sončnih žarkov se telo hitreje ohlaja, zaradi pomankanja melanina oz. pigmenta v očeh tudi slabše vidijo, pa tudi samo perje ni tako obstojno kot pri normalnih živalih.
Osvald Fačini, Mleščevo 24, gostilniški najemnik, poročen z Margareto Prijatelj je imel poleg drugih otrok sina Osvalda, ki je bil prav tako lovec in član naše lovske družine, od leta 1957 do tragične smrti leta 1962 pa je bil tudi starešina (glej In memoriam). Osvald st. je bil gostilničar, prav tako njegov sin.
V nadaljevanju pa preberite kratko zgodbo o belem vranjem mladiču, ki je bila objavljena v reviji Dom in svet, leta 1907
Zgodba o lovu na šakala
Šakal se je v našem lovišču pojavil pred nekaj leti. Najprej posamezni osebki, zdaj pa je prisoten že v takem številu, da populacije številčno ni mogoče več obvladovati, saj razen človeka nima naravnega sovražnika, hrane, predvsem srnjadi pa v izobilju. Tudi razni monitoringi so naredili svoje, invazivni šakal je bil nekaj let celo zaščitena živalska vrsta! Toda, kaj se je zgodilo v nekaj letih. Stalež srnjadi se je drastično zmanjšal, največji upad je pri mladičih. Posledično lovci ne dosegamo načrtovanega odstrela srnjadi in ga bomo morali v dogovoru z načrtovalcem, Zavodom za gozdove Slovenije, zmanjševati.
Treba je priznati, da se lovci zdaj v nekakšni novi realnosti kar ne znajdemo najbolje. Lov na šakala je za nas nekaj povsem novega, žival pa je tudi previdna in jo je težko upleniti. Čas bo pokazal, kaj se bo v bodoče dogajalo v naših loviščih.
V reviji Lovec iz leta 1953 je priobčen članek, ki govori o nagradi za uplenjenega volka in tudi šakala. Torej, je šakal v nekaterih, bolj JZ predelih Slovenije prisoten že desetletja, zato je tam srnjad zastopana v manjšem številu.
V spodnji zgodbi je opisan lov na šakala v Dalmaciji iz začetka 20. stoletja. S klikom na sličico se odpre novo okno s prepisom.
Strmoletovi s Hudega
Tako so se pisali pri štirih hišah: pri Španu, pri Petanu, pri Kaduncu in pri Demcu (njihovi potomci so sedaj Fidanovi v Stični). Lovca sta bila Španova Anton in njegov sin, kasneje pa Španov zet Stane Rus s Studenca in danes njegov zet Brane Zupan.
Zanimivo je, da so Pušlarjevi, torej trije naši lovci, prav tako potomci osebe Janez Johan Strmole, roj. okoli 1780. Njegov sin, tudi Janez Johan Strmole r. 1805, se je poročil z Marjeto Glavič, s katero sta imela hčerko Marijo, ki je vzela za moža Joannesa Pušlarja r.1842. Potem je njun sin Jožef P., r.1878 vzel Grosovo s katero sta imela Leopolda P., r.1902, ki je bil član LD Stična. (glej In memoriam). Leopoldov brat Franc pa je imel sina, Romana Pušlarja, član LD (1933-2018)
Druga veja Strmoletovih pa nas pripelje do Ovnovih iz Stranske vasi.
Da so Strmoletovi lovci že od nekdaj dokazuje pričujoča reklama objavljena v časopisu Slovenski narod, iz leta 1886. Tekom desetletij, oz. kar dobrega stoletja se je malo spremenil njihov priimek, zdaj se podpisujejo kot Strmole, in ne več kot Stermole, kot včasih. Najbrž to sčasoma pride od lažje izgovorjave, lahko pa je tudi župnik narobe zapisal.
Ivan Zorec, Na kvatrno sredo
Humorna zgodba stiškega pisatelja Ivana Zorca o zajčji jagi na kvatrno sredo.
Divji prašič na Polževem
V nedeljo je bilo na Polževem še posebno imenitno, saj so imeli tam divjega prašiča, seveda ne živega, sicer bi vsi zbežali pred njim na streho doma, razen onih, ki smejo nositi s seboj lovske puške, pa še teh bi bilo nemara strah, ker take zverine niso vajeni. Vesela družba se je zbrala za domom, na mizo so položili divjega prašiča in se z njim fotografirali. Fotografiral jih je znani fotograf iz Ivančne gorice Janko Erjavec.
Ta malce humoren zapis je bil objavljen v časopisu Tedenske slike, meseca oktobra leta 1934
Donacija LD Stična za žrtve potresa v Skopju leta 1963
26. julija 1963 je močan potres, 6,1 po Richterjevi lestvici, v 20 sekundah uničil okoli 80% mesta. Umrlo je več kot 1000 ljudi, ranjenih več kot 3.000, več deset tisoč jih je ostalo brez domov. 15 000 dinarjev smo donirali tudi lovci LD Stična. (15000 din iz 1963 je bila ena mesečna plača, približno.)
O puški, nje razvoju in nabojih
(Gradivo za lovski izpit za leto 1964)
Ker je izgubil fračo je v srednjem veku neki puškar izumil puško. Ker je bil puškar-zato ime puška. Puškar pa je bil zato, ker je delal puške. Smodnik je izumil neki menih, ker pri lovcu ni dobil brezdimnega. Že mnogo prej so smodnik izdelovali Kitajci, ki pa v novejšem času delajo atomske bombe. Po potrebi, seveda.
Smodniku pravimo tudi “purfel”, ker na prostem zažgan pravi “puff”. Puški pravimo tudi pokalica, zato ker poči. Ni pa vse puška kar poči in tudi vsaka puška ne poči. Prve puške so “basali” od spredaj, zato ime “forderlader”. Ker pa je to nemška beseda, so zavedni slovenski lovci prepustili take puške “raubšicem” in si kupili prelamače. “Raubšic” je tudi nemška beseda, zato so slovenski lovci pustili tudi njim, da so delali kar so hoteli.
Prelamača je puška, ki se prelomi, če s kopitom pobijaš obstreljenega zajca. Taka puška je imela tudi peteline, zato se ji reče tudi petelinka. Ker pa je bilo v naših lepih gozdovih vedno manj petelinov, so naši lovci tudi te pobrali “raubšicem” in z izkupičkom kupili “hamerles” puške. Hamerles pa zato, ker nimajo petelinov. Peteline pa imajo v današnjih časih pri nas inozemski gosti in jih streljajo z “Brovningi”. Brovning pa je že mitraljez. Med vojno so tuji turisti streljali pri nas z mitraljezi tudi po partizanih. Ker pa so pri nas sedaj partizani zaščiteni, tuji lovski turisti streljajo z Browningi peteline, divje in domače race, fazane in fazanke, ter na pogonih tudi slovenska brakirje, ki niso zaščiteni.
V preteklih časih so imeli dobre in slabe puške. Sedaj imamo predvsem drage puške. So tudi puške risanice na kroglo. Risanice pa zato, ker jih marsikateri slovenski lovec ni videl drugače kot narisane.
Za kroglo so najprej uporabljali želod, ker pa je taka gladka krogla imela slab učinek so želod do polovice olupili in tako dobili kroglo z delnim ali “H” plaščem. Tak želod je posebno dober za divje prašiče, če je pa popolnoma olupljen pa tudi za domače. Ker pa domač prašič ne spada v lov, za nas lovce ni zanimiv, vsaj dokler je živ, razen tistega, ki visi v “raufkamri”. Imamo pa še “SS” krogle, ker so jih uporabljali tudi esesovci. Ker želod ne obrodi vsako leto, suh pa je nerazanten, izdelujejo sedaj krogle iz svinca in drugih kovin. Take krogle so visoko razantne, zlasti če z njimi streljamo visoko v hribih. Razanca je tujka in zato za slovenskega lovca nezanimiva. Važno je, da poči, še boljše pa da ne, ker se potem ni treba samo izgovarjati…
Za krogle imamo tudi puške repetirke. Repetiraš lahko sicer tudi s porcijo pri vojakih (kovinska posoda za hrano), toda taka porcija ni repetirka…taka porcija je pa končno vojaško orožje in ne spada v lov…
Pa dober pogled!
Zapis posredoval: Jože Plankar
Ansambel Krjavelj, Lovčeva žena
Pesem “Lovčeva žena” se nahaja na CD-ju z naslovom “Vedno mlad ostani”, ki je izšel leta 2019. Glasbo je napisal Jure Pečjak, besedilo pa Ivan Sivec. Video je bil posnet pri lovskem domu na Mali Goričici, poleg glasbenikov pa so kot statisti nastopali nekateri naši člani.
Ansambel Krjavelj ima sedež v Stični, deluje pa od decembra leta 1999.
Mi smo lovci zgodaj vstali
Fr. Bazilij, Tonček iz Potoka, mladinska povest
Odlomek iz povesti opisuje lovsko izkušnjo Pintarjevega Tončka iz Potoka (Stična). Za branje klikni na zgornjo sličico!
Prometna nesreča v kateri se je smrtno ponesrečil stiški lovec Milan Končina
Smrtna avtomobilska nesreča na Dolenjskem
Nenavadna katastrofa mladega trgovca—Vmegli zavozil na rob ceste in se zadušil pod prevrnjenim avtomobilom—Globok vtis v krogu neštetih znancev
Stična, 31. avgusta 1930. Na tragičen način se je sinoči ponesrečil izvozni trgovec Milan Končina iz Stične. S svojim avtomobilom se je na povratku s trgovskih posIov malo pred svojim domom prevrnil in ga je vozilo pokopalo pod seboj. Niti najvestnejša pomoč zdravnika, ki je bil kmalu po nesreči na kraju nezgode, ni mogla ponesrečenca obuditi več k zavesti.
Podrobnosti o tragični nesreči so naslednje. V soboto zvečer je bil Milan Končina v gostilni svojega svaka Toneta Rojca v Stični pod Ivančno gorico. V družbi so se menili o lovu na jereba, na katerega so nameravali v nedeljo zjutraj. Med povabljenimi gosti je bil v družbi tudi neki lovec iz Ljubljane. Ker so nameravali danes že zarana z doma, je prepeljal Končina z avtomobilom gosta že pred pol deseto uro na svoj dom v Gorenji vasi, oddaljeni par minut od stiške železniške postaje. Ker pa je imel še nujen trgovski opravek v bližnjih Velikih Lesah pri Krki, se je še sam popeljal tja in se kmalu zopet vračal proti domu.
Nekako ob pol 23. so prebivalci Gorenje vasi in iz Muljave se vračajoči okoliški fantje čuli neprestano trobenje avtomobilske hupe. Ker signal ni pojenjal, so domnevali, da se je zgodilo kaj hudega in so šli na kraj, odkoder je prihajal znak. Nekako 1 km pred Gorenjo vasjo so naleteli na levi strani tik ob cesti v detelji prevrnjen avtomobil s prižganimi lučmi. Takoj so spoznali v vozilu avtomobil Milana Končine. Vzdignili so vozilo, pod katerim je ležal Milan Končina nezavesten. Takoj so hiteli obvestit domače, ti pa so šli po zdravnika dr. Fedrana na Hudo pri Ivančni gorici. Med tem so poskušali nezavestnega, ki je kazal le malo znakov življenja, z umetnim dihanjem obuditi k zavesti, misleč, da se je le težje udaril, ker ni na telesu bilo videti nikakih krvavih poškodb niti prask. Kmalu se je pripeljal na kraj nesreče tudi zdravnik, ki je nadaljeval z umetnim dihanjem in dal poškodovancu več injekcij. Vendar ponesrečenca niso več obudili. Prepeljali so ga na njegov dom in ga tamkaj položili na mrtvaški oder.
Kako se je nesreča dogodila, ni mogoče točno dognati, ker se je Končina vozil v avtomobilu sam in tudi v bližini nesrečnega mesta ob času katastrofe ni bilo nikogar. Skoro gotovo je biI vzrok nesreče prah in pa gosta megla, ki je tisti čas ležala nad pokrajino 1 m visoko, da je bilo težko razločiti cesto od zaprašenega polja desno in levo. Tako se je bržkone Končina zmotil in kljub temu, da je imel na svojem avtomobilu dobre luči, zavozil na levo ob rob ceste, kjer se je vozilo prevrnilo in ga pokopalo pod seboj. Volan z gumbom za signal je ponesrečenca pritisni! na grlo in tiščal ob tla tako dolgo, da ga je zadušil. Tako je tudi hupa dajala signal, dokler niso prišli ljudje in vozilo vzdignili. Skoro gotovo si je Končina zlomil tilnik ali pa se je do nezavesti udaril, ker bi se bil sicer lahko izkopal in si pomagal izpod lahkega vozila.
Avtomobil znamke BMW si je Končina kupil baš pred enim mesecem, ker ga je nujno potreboval za svoje lepo razvijajoče se podjetje, in se je z njim ponesrečil na svoji lastni njivi.
Milan Končina, ki je bil rezervni poročnik, je dobil pred dnevi povabilo, da se udeleži prevzema nove zastave svojega polka. Nameraval se je v torek odpeljati v Beograd in je pripovedoval svojim znancem, da se zelo veseli tega dogodka.
Pokojnik je bil star šele 32 let. Pred 7 leti se je poročil s potomko znane Rojčeve rodbine, sestro ge. Slamičeve iz Ljubljane. Mlada žena pa je kmalu po porodu umrla in Končini zapustila sinčka Milana, ki mu je nesreča sedaj ugrabila še očeta. Pokojnik je bil edini sin znanega veleposestnika Ivana Končine in je med prebivalstvom, posebno še v trgovskih krogih uživa splošno priljubljenost. Kot dobrega in značajnega moža so ga imeli vsi radi, ki so ga poznali, in so z veseljem iskali njegove družbe. Ves je bil v trgovini, ki se mu je zadnja leta najlepše razvijala; poznan in priljubljen je bil tudi med lovci, ki so ga vedno radi imeli na lovih v svoji sredi.
Truplo pokojnika bodo prenesli iz domače hiše v Gorenji vasi na farno pokopališče v Stični v torek ob pol 10. dopoldne.
Velike množice ljudi so hitele danes ves dan k pokojnikovi hiši, da se poslove zadnjikrat od tako nesrečno umrlega znanca in prijatelja. Polno avtomobilov se ustavlja pred njegovo hišo. ker nešteto je prijateljev od blizu in daleč, ki bodo Milana Končino le težko pogrešali in nikoli pozabili. Nesrečnemu očetu, ki mu je usoda ugrabila sina edinca, pokojnikovemu edinemu sinčku in trem žalujočim sestram, ki jih je zapustil za vedno, izrekamo iskreno sožalje. Milanu naj bo lahka domača zemljica in med nami ohranjen časten spomin.
Tragična prometna nesreča lovca in starešine LD Stična Osvalda Fačinija
DVA MRTVA OB PREHITEVANJU
Delo, Ljubljana, 1. februar 1962. Nocoj ob 17.20 se je na Dolenjski cesti med hišnima številkama 33 in 35 zgodila huda avtomobilska nesreča, ki je terjala dve smrtni žrtvi dve osebi pa so s hudimi poškodbami prepeljali v bolnišnico. Ob tej uri je vozil po cesti avtobus Ljubljana-Transport 42-14, ki ga je hotel prehiteti osebni avto z registrsko številko LJ-33-83. Prav ob prehitevanju pa je le temu z veliko hitrostjo pripeljal nasproti kombi LJ-143-85. Trčila sta neposredno drug v drugega in posledice so bile strašne. Voznik osebnega avtomobila Osvald Fačini in njegova žena Pavla iz Ivančne Gorice sta bila mrtva, medtem ko so voznika kombija Eda Cvetežarja in sopotnico Marjeto Dekleva hudo ranjena odpeljali v bolnišnico. Gmotna škoda na avtomobilih je velika, medtem ko na avtobusu ni bilo hujših poškodb.
Kratka zgodovina Mostarjevega mlina v Gorenji vasi — prej Undrov (Skrunov mlin)
Alojzij Mostar, član naše LD od leta 1970 do 2020.
Mlin stoji na spodnjem delu vasi na stranskem toku Višnjice; skupaj z žago venecijanko je spadal k Skrunovi domačiji iz Gorenje vasi. Takratni lastnik Ivan Končina (+ 1936) je leta 1929 celoten kompleks (s hišo št. 4, tedaj št. 14) prodal Alojzu Mustarju (1909—1966) iz Bojanjega vrha, po njem pa je mlin z žago in posestvom podedoval njegov sin Alojz, hišo št. 4 pa drugi sin. Mlin je bil leta 1895 nazadnje prenovljen.
Glede na ustrezen padec je vodna moč vrtela 5 koles na lopate, od tega tri kamne za belo, zmesno in krmilno moko, kolo za stope s šestimi stopniki ter kolo za žago venecijanko. Ob normalni gladini vode so zmleli dnevno povprečno 150kg krušnega žita in 200kg koruze ter ostopali 2 do 3 mernike kaše, na žagi so izžagali do dva kubična metra hlodov. Žaga je obratovala do leta 1955, mlin pa do leta 1965, nato pa samo še za domačo rabo.
K mlinu spada blizu 3ha obdelovalne zemlje, od tega je 1.8ha travnika vključeno v posestvo Ljubljanskih mlekarn. Nedavno so redili po dve do tri plemenske svinje, dve do tri krave za mleko in konja. Zdaj je gospodar zaposlen kot šofer v Mesariji Stična, obenem pa dvakrat letno dopita po 20 do 22 telet na težo 220 kg v kooperaciji s Kmetijsko zadrugo Stična.
Franjo Kozelj, lovec, pisatelj, pesnik, glasbenik
Leta 1972 je prišel službovat za šefa železniške postaje v Ivančni Gorici Haložan Franjo Kozelj. Bil je lovec in se je takoj včlanil v našo lovsko družino. Naš član je ostal tudi potem, ko se je preselil v Ljubljano vse do svoje smrti leta 1999, čeprav mu je bolezen že nekaj let prej onemogočila lovsko delovanje. Bil pa je tudi pisatelj, pesnik in glasbenik. Snov za pisanje je zajemal iz svojega življenja, zato je razumljivo, da se med njimi najdejo tudi lovske zgodbe in celo pesmi. Leta 2009 je izšla obširna monografija z naslovom Franjo Kozelj, Pesem haloškega klopotca, kjer je na 600 straneh opisano življenje in delo Franja Kozelja, vsebino pa je zbral in uredil Anton Gričnik. Gradivo na tej strani je povzeto iz omenjene knjige.
Odlikovanj in priznanja, ki jih je dobil kot član naše družine.
Pojdi v gozd
Ko se naveličaš mesta,
v gozd naj te odpelje cesta,
tiho se mu približuj,
spoštovanje mu daruj.
Tam domujejo živali,
Srnice in zajčki mali,
Medved-hlačar in lisice,
In igrive veverice;
Kune, polhi, kanje, šoje
Se videvajo po dvoje,
tudi mati ježevka
ob stezici zašušlja.
V gozdu najdeš sto rastlin,
Rože, gobe, šop malin,
Borovnice temno modre,
Jagode rdeče, drobne.
Ko boš trudna, žalostna,
V gozd naj cesta te pelja,
Gozd te sprejme ob dobravi,
Srčne rane ti ozdravi.
Gozd je višek vseh čudes,
Sličen mitu iz nebes!
(Vir: Franjo Kozelj, Pesem haloškega klopotca)
Tragična usoda lovskega čuvaja
Dokument, ki ga predstavljam v tem prispevku je bil last gospoda Franca Trunklja, doma iz Orlake pri Sela Šumberku. Po domače se je reklo pri Zadenških. Priženil se je Franc na Bojanji vrh 16, po domače pri Hribovih, kjer sta z ženo Marijo kmetovala na majhni kmetiji. Med obema svetovnima vojnama je bil postavljen za gozdarsko-lovskega čuvaja v Bojanskem borštu, tedanjem gozdnem posestvu samostana Stična. (glej dokument). V drugi svetovni vojni ni bil udeležen in je ostal doma. Po končani vojni je tedanja oblast podržavila zgoraj omenjeno samostansko posest. “Hribov stric”, pod tem imenom so ga poznali starejši ljudje, pa je v novi državi spet dobil isto službo.
Leta 1947 (točen datum ni znan) je odšel v Grosuplje na Gozdno upravo (ali nekaj podobnega) po prvo plačo. Tam ga je tedanja oblast pridržala za nekaj dni. Zakaj je bil pridržan ni bilo nikoli znano. Po nekaj dneh se je vrnil domov z naročilom, da se mora v naslednji tednu ali dveh spet javiti v Grosupljem. V strahu, da se mu bo kaj hudega zgodilo, je na domačem skednju naredil samomor. Pokopan je na Muljavi.
Vsi zgoraj navedeni podatki so povzeti iz ustnega izročila domačih. Zapisal Jože Plankar
Anton Serafin, cesarsko kraljevi gozdar in lovec v Stični
Anton Serafin, roj. 4.12. 1828 + 2.11.1906 Stična, rodom iz Italije je dolga leta služboval v Stični kot c. kr. logar. Samo po sebi je bilo umevno, da je bil državni logar tudi lovec. Ko so leta 1898 stiško graščino, kot so takrat rekli samostanskim stavbam, naselili zopet cistercijani, je Anton Serafin do upokojitve služil njim.
Po upokojitvi je kupil hišo na Viru. Pri hiši se je reklo pri Strmecu, mogoče se je tako imenoval prejšnji lastnik ali pa se je hišno ime prijelo zaradi strmega klanca, ki se je pri hiši začel dvigovati proti Stični.
Anton Serafin je umrl zaradi pljučnice v starosti 78 let. Pokopan je v Stični. Da je bil Anton Serafin spoštovanja vreden človek je videti tudi po objavah o njegovi smrti, saj so žalostno vest objavili vsi pomembnejši časopisi, kot je Slovenec, Domoljub, Ameriški slovenec in Laibacher zeitung.
