V naših krajih poznamo različne načine in oblike lova. To so lov na zalaz, lov na čakanje, lov na klic, lov s pogonom in potisk. Poznamo oblike lova, ki pri nas niso tako pogoste kot so jamarjenje, lov s pastmi ipd.
Za najustreznejšo obliko lova se odločimo glede na letni čas, vremenske razmere, glede na čas v dnevu, glede na čas razmnoževanja (prsk, ruk) itd.
Tako je pri nas največ možnosti za lov v poznem poletnem, jesenskem in zimskem času. Spomladi v mesecu marcu in aprilu je možnosti za lov najmanj, saj je večina divjadi v tem času zavarovanih z lovno dobo in jo je v tem času prepovedano loviti.
Pri nas so najpogostejši lovi: lov na čakanje, lov na zalaz in lov s pogonom (skupni lovi in brakade). Lov na čakanje in zalaz je individualni lov in ga lovec po navadi izvaja sam, pogon pa je lov najmanj treh ali več lovcev pri tem pa nam pomagajo še lovski psi.
Lov na čakanje
Je od vseh oblik lova najmanj zahteven. Za čakanje uporabljamo lovske opazovalnice »preže«, ki so lahko odprte ali zaprte. Pri čakanju je potrebno potrpljenje in mirno opazovanje, obleka pa mora biti iz materialov, ki ne šumijo. Čakamo lahko tudi na tleh, s tem, da si čakališče priredimo in primerno zakrijemo, da smo čim bolj neopazni. Pri čakanju na tleh je za uspešen lov pomembna tudi smer vetra. Čakamo lahko ob privabljalnih krmiščih, kmetijskih površinah (njivah in travnikih), stečinah in kalužah.
Prednost odprtih prež je, da prej zaznamo divjad, jo prej zaslišimo in opazimo. V zaprti preži pa nas divjad težje opazi in zazna ob neugodnem vetru. Zaprte preže imamo po navadi ob privabljalnih krmiščih in njivah, kjer se po navadi na divjad čaka dolgo ali v neugodnih vremenskih razmerah.
Pri nas na čakanje lovimo srnjad, jelenjad in divjega prašiča, glede na tradicijo pa se v zimskem času še vedno na čakanje lovi tudi lisica.
Lov na zalaz
Je ena najzahtevnejših oblik lova. Zalaz od lovca zahteva obilo potrpljenja pa tudi telesne pripravljenosti. Za zalaz moramo izbrati teren, ki je za to primeren. Izbrati moramo primerno obutev, obleka pa mora biti iz materialov, ki ne šumijo. Najbolj primerno za zalaz je vlažno in deževno vreme,občasne padavine, saj divjad takrat najraje izstopi in se giblje. Ob lepem vremenu pa po navadi lovimo na zalaz zjutraj in ob večerih pred mrakom, ko divjad pride na pašo. Pri zalazu je pomembno, da moramo hoditi čim bolj tiho in neopazno, zato je dobro, če hodimo po stezah, po gozdnih cestah in gozdnih poteh. Na teh lovih nosimo s sabo orožje, daljnogled, lovsko palico lahko tudi nahrbtnik, zato je dobro, da je naša oprema čim lažja. Divjadi se pri zalazu čim bolj približamo, da jo lažje ocenimo, pri tem pa moramo zelo paziti na smer vetra. Zalaz po navadi izvajamo tam, kjer se divjad zadržuje in prehranjuje (njive, travniki, poseke, mladi gozdni sestoji – mladje).
Pri nas na zalaz lovimo zlasti srnjad, ki je od vse divjadi številčno najbolj zastopana.
Lov s pogonom (brakada)
Jesen je letni čas, ki ga marsikateri lovec čaka vse leto, saj se v mesecu oktobru pričnejo lovi s pogonom, ki jim lovci pravimo tudi skupni lovi ali brakade. Za razliko od lova na čakanje ali zalaza je za lov s pogonom značilno, da je pri tem lovu udeleženo več lovcev. Poznamo tihi pogon, kjer lovci poganjajo divjad tiho brez večjega hrupa ter hodijo počasi, za brakado pa je značilno, da so lovci glasni, pri tem pa nam pomagajo še lovski psi, ki so na teh lovih nepogrešljivi. Za te love uporabljamo lovske pse različnih pasem, pri nas so najbolj pogosti goniči, brak jazbečarji ter lovski terierji.
Skupne love natančno načrtujemo s planom o skupnih lovih, ki ga ponavadi sestavi gospodar lovske družine. S planom se določi lovovodjo, njegove pomočnike, datum ter kraj zbora lovcev za posamezni skupni lov. Lovovodja je odgovoren za pravilen in varen potek lova.
Sam skupni lov poteka tako, da lovovodja seznani lovce o poteku lova, poda navodila svojim pomočnikom,določi stojišča, ter določi lovce gonjače. Pove natančno kako bo lov potekal in katero divjad bomo lovili na lovu. Pomočniki lovovodje ponavadi odpeljejo lovce na stojišča,vodja gonjačev pa prične s pogonom. Gonjači z lovskimi psi se glasno a počasi pomikajo proti stojiščem. Ko gonjači pridejo do konca pogona se skupaj z lovci iz stojišč dobimo na prej dogovorjenem mestu. V primeru uplenitve divjadi sledi pozdrav lovini, ki je nepogrešljiv del vsakega skupnega lova, saj se s tem poklonimo uplenjeni divjadi. Na začeku med skupnim lovom in na koncu pa slišimo tudi lovski rog.
Na skupnih lovih pri nas lovimo večino malo divjad kot je poljski zajec,lisica včasih nam uspe upleniti tudi kuno zlatico, pozimi v snegu pa je največji čar sledenje ter pogon na divje prašiče. Pogone na divje prašiče izvajamo pri nas do konca meseca januarja.
Lov na klic
Od vseh lovov je za marsikaterega lovca največji čar lov na klic. Spada med individualni lov, se pravi, da lovec lov izvaja sam. V naših krajih na klic lovimo srnjaka. Srnjaka na klic lovimo v času parjenja srnjadi, to je od sredine julija pa do sredine avgusta. Parjenje srnjadi lovci imenujemo prsk. Za klic uporabljamo različne piščalke in druge pripomočke. Nekateri lovci za klicanje uporabljajo trave, slamice, bukov list ipd.
Najbolj primeren čas za lov je podnevi, sredi dopoldneva in pozno popoldne v vročem vremenu. Na mesto za klic pridemo čim bolj potiho in se namestimo v primerno kritje. Prej moramo preizkusiti smer vetra, kar je pri tem lovu zelo pomembno. Kličemo s kratkimi piski v presledkih sprva bolj tiho, kasneje lahko poskusimo glasneje. Če v eni uri ni odziva je dobro, da revir zamenjamo, saj predolgo piskanje v istem revirju ni dobro-pravimo, da je revir zapiskan. Srnjak lahko priteče k lovcu glasno ali pa se prikrade tiho, ponavadi za hrbtom in nas začuti preden se lahko ustrezno odzovemo. Ta način lova je najbolj primeren za izkušene lovce, saj je ob pojavu srnjaka potrebna hitra in pravilna ocena.
Starejši in izkušeni lovci pravijo, da je najbolj primeren čas za lov na klic v mesecu avgustu proti koncu prska,ko je večina srn že oplojenih. Mnenja o tem načinu lova pa so zelo različna. Naj omenimo, še nekatere oblike lova, ki so bile v preteklosti ene pogostih oblik lova na našem območju. To so bili lovi na race mlakarice, velikega kljunača in kozico, lov na kune ter lov na gozdnega jereba. Nekatere od teh lovov v manjšem obsegu izvajamo še danes.
Lov na race
Lov na race pri nas izvajamo še danes ob vodotokih manjših potokov in ravninskih delih lovišča ponavadi v skupini več lovcev . Lovimo na način, da lovci pristopimo k potoku in s tem race dvignemo. Race lahko odstrelimo samo, ko so v zraku, nikakor pa ne ko še plavajo v vodi ali so na bregu. Lovimo jih tudi zvečer v mraku, temu pravimo, da jih lovimo v preletu. Pri lovu na race se uporabljajo tudi lovski psi, a zaradi majhnih vodotokov to pri nas ni nujno potrebno. Love evidentiramo v evidenčni knjigi.
Lova na velikega kljunača in kozico ne izvajamo več, saj sta obe vrsti zavarovani skozi celo leto že kar nekaj let.
Lov na kune
Kune lovimo zlasti v poznem jesenskem in zimskem času. Pri nas lovimo dve vrsti kune in sicer kuno belico in kuno zlatico. Najbolj zanimiva za lovce je kuna zlatica. Kuna belica se bolj zadržuje ob naseljih, čez dan počiva na starih skednjih, na podstrehah starih hiš, v gozdu jo najdemo na tleh v kakšni luknji ali skalni razpoki. Kuna zlatica pa je gozdna žival,čez dan počiva na drevesu v veveričjem ali ptičjem gnezdu, dejavna je predvsem ponoči.
Kuno lovimo v svežem snegu. Najboljši je suh sneg(pršič), saj zapolni vse skrite kotičke gozda in tako po sledeh zlahka vidimo, kje se je kuna ponoči nahajala. Za kuno ne hodimo po sledu ampak jo kot pravimo obsledimo, jo obkrožimo. Če je sneg svež, se nam lahko hitro posreči upleniti kuno.
Lov na gozdnega jereba (kot zanimivost, je zaščitena vrsta)
Lov na gozdnega jereba je za prave lovce veljal včasih za enega najlepših. Čar tega lova je bil lov na klic s piščalko. Gozdni jereb spada med visoko divjad se pravi, da mu je ob uplenitvi pripadal zadnji grižljaj. Ta vrsta divjadi je praktično izginila iz naših gozdov odkar se je v gozdu pojavil hrup motornih žag – velikih sečenj gozdov, ter ostalega motenja gozdnega miru kot so rekreacija ipd.
Lov na jereba je potekal v jesenskem času največ v septembru in oktobru, saj se kasneje v snegu na klic ni več odzival. Piščalke za klic so bile izdelane iz mačje ali zajčje kosti prednje noge in so jih lovci praktično izdelovali sami. Na lovu je bilo treba poiskati primeren kraj za klicanje-kritje a z dobrim razgledom. Klicanje se je ponovilo v primernih ne predolgih presledkih. Če jereba nismo uspeli priklicati, smo uporabili posebno piščalko, ki je oponašala samico, na katero se je samček skoraj vedno odzval. Piščalka za oponašanje samice se imenuje« šušlja«.Upleniti je bilo dovoljeno samo samčka-petelina, nikakor ne samice. Razlika med samcem in samico je, da ima samec »podbradek«-črno liso pod kljunom, samica pa tega nima. Za lov je bilo najbolj primerno lepo sončno vreme. Lovilo se je v dopoldanskem in pozno popoldanske času, včasih se je uspešno lovilo tudi po kakšni nevihti ko se razvedri.
Jereba so znali klicati le redki saj je bilo klicanje praktično umetnost. Ker je gozdni jereb postal maloštevilen-v naših krajih ga praktično ni več, ga ni več dovoljeno loviti že več kot dvajset let.
Prispevek je pripravil Gregor Hauptman